Že večkrat sem omenila, da mislim, da je zahodni model demokracije v krizi. 
In to v resni krizi. Najbolj očiten dokaz za to je Donald Trump. Zdaj se mu je pridružila še njegova evropska, britanska verzija. Boris Johnson. Ko ju človek gleda, dobi ne samo občutek, da gre za replikanta. Ampak tudi jasen dokaz, da je z zahodnim sistemom demokracije nekaj zelo narobe. Glede na to, da na vodilna mesta držav, ki so v svetovni ureditvi ključne, izpljune takšne ljudi.
Ne gre za to, da postopek njune izvolitve ne bi bil demokratičen. Ker je bil. Vsaj po kriterijih pravil obeh držav, v katerih sta bila po nativnih demokratičnih pravilih izvoljena.
Problem je drugje: da zahodni demokratični sistemi očitno nimajo vgrajenih varovalnih mehanizmov, ki bi preprečevali, da se na vodilna mesta držav vzdignejo posamezniki — ali posameznice, če se spomnimo recimo Thacherjeve —, škodljivi tako za prebivalce držav, v katerih so dobili v roke oblast, kot tudi za ves svet.

Kolonialna veličastnost

O tovrstnih učinkih izvolitve Donalda Trumpa nima smisla razpravljati. Dejanskih dokazov o tem je že preveč. Isto lahko pričakujemo tudi od Johnsona.
Že njegov prvi govor na položaju predsednika vlade Velike Britanije je bil očitna norost. Skoraj dobesedno je ponavljal nekatere Trumpove motene domisleke. O tem, kako so ZDA najveličastnejša država na svetu. Oziroma kako jo je kot takšno treba (spet) narediti. Isto je Johnson trdil za Veliko Britanijo. Da je velika Britanija najbolj veličastna država sveta. In da ni nikakršnih zadržkov, da se v prihodnosti ne bi spet kot takšna uveljavila. In Britanci so navdušeno ploskali. Ali vsaj del Britancev.
Iz zornega kota britanske politične kulture je zadeva jasna: britanska nostalgija za izgubljeno preteklo kolonialno veličastnostjo — in vsaj nekaterim Britancem se zdi, da je bilo to veličastno — še ni izumrla. To so mi o tem fenomenu poročali tudi britanski Erazmus študenti.

Sistem nakopičenih nesmislov

In čeprav je fenomen Johnson mogoče razložiti iz zornega kota britanske politične kulture, to še ne pomeni, da v britanskem demokratičnem sistemu ni nekaj resno narobe.
Ne gre samo za eno napako. Dokaz je delovanje britanskega parlamenta v zvezi z brexitom. Neučinkovitost. Nezmožnost racionalnega delovanja. Sklicevanje na določila iz 16. stoletja. Kar vse skupaj ni dalo nobenih uporabnih rezultatov. Ogromno časa je bilo izgubljenega. In ga bo tudi v prihodnje. Pa ne samo v zvezi z Brexitom.
Če torej sklenemo: očitno je tudi v zahodnoevropskih državah, kjer je sistem zahodne demokracije nativni sistem, to postal sistem nakopičenih nesmislov. Neučinkovitosti. Sistem, ki daje oblast v roke ljudem, ki je ne bi smeli imeti. 
Sistem kliče po resnih spremembah. Seveda pa si tega problema nihče ne upa resno načeti. Nasprotno. Vsi kot roboti ponavljajo, da je ta sistem sinonim za Demokracijo. Da garantira Demokracijo. Da je vsako odstopanje od tega sistema negacija Demokracije. Čeprav se vedno bolj zdi, da prav ta sistem s svojim delovanjem ne samo negira demokracijo. Ampak jo očitno tudi ruši.

Domačijska logika

Posebno zanimiva ilustracija težav, ki jih ima zahodni sistem demokracije, je tudi imenovanje Janeza Lenarčiča za slovenskega kandidata za člana Evropske komisije. 
Ne samo zato, ker se je pri tem na poseben način izkazalo, kako so slovenski politiki zavezani domačijski logiki. Vsak je hotel, da bi bil slovenski kandidat za Evropsko komisijo član oz. članica njegove domačije. Kar je za slovensko politično kulturo normalno.
Zato kritike na račun Lenarčiča, ki so prihajale s strani najrazličnejših političnih strank — najbolj očitno s strani tistih, ki so same že videle pripadnike svoje domačije kot kandidate — niso presenečale. Lenarčič kot »nadstrankarski« kandidat je očitno kršil pravila igre. Šarec pa tudi.
A to ni bil ključni problem. Vsaj kar zadeva delovanje oziroma nedelovanje zahodnih demokratičnih pravil igre. Problem z Lenarčičem je drugje: kot kandidat namreč ni dobil demokratične podpore s strani volivcev. To podporo je v največji meri dobila Fajonova.
Toda problem Fajon/Lenarčič je v resnici še bolj kompleksen. Ni dvoma, da je Lenarčič po strokovnosti daleč bolj kompetenten kandidat od Fajonove. Toda Fajonova je kandidatka z bistveno večjo demokratično podporo od Lenarčiča.
Kar lepo ilustrira enega ključnih problemov zahodne demokracije: da principi te demokracije prepogosto niso združljivi z znanjem. In strokovnostjo.
To ilustrira tudi primer Clintonove. Pa Trumpa. Pa Johnsona. In še bi lahko naštevali. To se danes zdi ena največjih pomanjkljivosti zahodne demokracije. Še posebej, če vemo, s kakšno hitrostjo se znanje in strokovnost koncentrirata v rokah korporacij.