Po tekstu Alenke Puhar prejšnjo nedeljo objavljamo ta teden iz Bevkovega albuma Od Pestrne do Čedermaca (Mladinska knjiga Založba), posvečenega 130. obletnici rojstva in 50. obletnici smrti Franceta Bevka (1890—1970), še izbrane odlomke iz eseja Krištofa Jacka Kozaka. Komparativist in filozof, docent za književnost na FHŠ Univerze na Primorskem, se osredotoča na manj znane in skromnejše aspekte Bevkovega dramskega opusa.
Album France Bevk z več kot 250 fotografijami, dokumenti in rokopisi celovito osvetljuje njegovo ustvarjanje, življenje in delovanje. Življenjski in literarni portret Franceta Bevka pa so poleg Puharjeve in Kozaka sestavili: Boris Jukić, Vladka Tucovič Sturman, Marija Mercina, Urška Perenič, Miroslav Košuta, Željko Kozinc ter s ponatisi Kristina Brenkova in Andrej Budal.

Prepričljiva življenjskost Bevkove dramatike

France Bevk, po mnenju številnih literarnih zgodovinarjev najplodnejši slovenski pisatelj, ima na svojem računu »okrog 140 knjig in knjižic ter […] kopico po časopisih in časnikih raztresenih in ne ponatisnjenih leposlovnih sestavkov«. V obči zavesti je zasidran kot prozaik, saj večino njegovega opusa predstavljajo pripovedna dela, poezij je objavil le eno zbirko, primerljivo skromna pa je tudi njegova dramska bera, saj obsega le nekaj dramskih del za odrasle, nekaj več iger za otroke, scenarij in radijsko igro ter nekaj dramatizacij in prevodov tujih otroških igric, in to ne glede na dejstvo, da je »ustvarjal na polju dramatike vse svoje življenje«, kakor ugotavlja SBL. Vendar pa je tudi res, da je med dramskimi deli, kljub njihovemu sumarno manjšemu številu, mogoče izslediti tudi resnično kvalitetna dela, ki presegajo obče sprejeto mnenje literarne zgodovine o Bevkovi površnosti, naglici pri pisanju in, posledično, povprečni kvaliteti. Nekatera njegova dramska dela so sicer zavezana stilu in dikciji svojega časa in umetnostne mode (naprimer socialnemu realizmu, impresionizmu, tudi ekspresionizmu), a vendar so znotraj tega tako globoko doživeta, resnično dramatična in prepričljivo življenjska, kot si je mogoče od dobre dramatike le želeti. Prav zaradi tega ni za (po)polnejše poznavanje Bevkovega opusa dramatika prav nič manj pomembna od mnogo številnejših pripovednih del.

[…]

V isti sapi, ko literarna zgodovina omenja Bevkov neusahljivi ustvarjalni vrelec in mu priznava primat v količini napisanih del, navaja tudi, da bi naj zaradi kvantitete trpela kvaliteta njegovih del. Teoretiki so tako Bevku očitali »sledov[e] naglice, pogosto celo improvizacije«, pisanje »hitro, skoraj s hlastno naglico, ki mu je včasih onemogočala temeljitejše poglabljanje v posamezne osebe ali v miselno sporočilo pripovedi«, ter da mu je »hitrica […] onemogočala, da bi dobre zamisli dognal do konca«, če navedemo le nekatere. Četudi bi v teh ugotovitvah lahko bilo zrno resnice, bi ponavljanje teh trditev tudi z ozirom na njegovo dramatiko bilo do Bevka vseeno krivično. V nadaljevanju bodo predstavljene drame, ki si zaslužijo posebno omembo zaradi kakšne svojih idiosinkratičnih lastnosti in kvalitet.
V prvem ustvarjalnem obdobju se zdi omembe vreden Bevkov specifični pristop k veri. Če Janko Kos pravi, da Bevka »ni zajela izrazitejša katoliška miselnost«, to z gotovostjo velja za njegovo poznejšo ustvarjalnost, medtem ko so Bevkovi začetni koraki, še posebej njegov prvenec Veseli god, ravno izrazito takšni.

[…]

Enodejanka V kaverni, ki je, denimo, poleg Majcnove Apokalipse eden bolj pretresljivih prikazov prve svetovne vojne, pa je tudi prvo zrelo Bevkovo dramsko besedilo, ki si zasluži posebno omembo. Dramske osebe — vsaj nekatere — v njej so dramaturško razvite in jih je mogoče definirati že kot prave subjektivitete. Glavni motiv je stiska, v kateri se človek znajde kot žrtev nečloveških okoliščin, za katere pa je — kar je seveda popoln absurd — sam kriv, saj je tudi sam odprl Pandorino skrinjico zla. Človeku, soočenemu z neosebno vojno mašinerijo, ki samo neobčutljivo golta nova in nova človeška življenja, preostane zgolj ena imperativna misel: preživeti! Vendar kot smo videli zgoraj, transcendenca več ne pomaga. Zato je v drami, ki se še vedno naslanja na metafiziko, osrednji gibalec že polna subjektiviteta, posameznik, ki nosi in sprejema odgovornost za svoja dejanja. Dogajanje se koncentrira na čustva in notranjost vojakov, medtem ko je grozljiva resničnost vojne zgolj katalizator in spodbujevalec njihovih hipnih in resničnih (ne zlaganih) reakcij.
V kaverni se dogajanje — značilno za enodejanke — prične tik pred razpletom, ko se narednik vrne v strelske jarke, potem ko je nadomeščal svojega starejšega brata, običajnega vojaka, pri njegovi poroki. Bevk motivno nadgradi sled že poprejšnjega sovraštva med bratoma in dogajanje skoncentrira na bližnjo preteklost ter na vojakove dvome v zvezi z narednikovo poštenostjo. Bevk je pri določanju svojih dveh protagonistov zelo specifičen. Gre za brata, ki ju avtor edina poimenuje s pravim in polnim imenom: narednik Jožef, mlajši, in »prostak« Anton Grivar, starejši brat. Anton je že po svojem položaju — kot zgolj navaden vojak oziroma topovska hrana — podrejen mlajšemu bratu Jožefu, nižjemu oficirju, kar njun odnos a priori vzpostavi na temelju razmerja moči, to pa izhodiščni konflikt med njima samo še zaostri. Drugi liki nastopajo zgolj kot utelešenja svojih funkcij (Nekdo, Prvi, Drugi, Eden izmed njih, Glas iz kota) in so zato izrazito namenjeni le koloriranju situacije in ne individualnemu beleženju dramskih oseb. So le kulisa, saj gre Bevku bolj za oris vzdušja. Enodejanka se začne zapletati po Jožefovem prihodu z dopusta, ko je doma nadomeščal starejšega Antona, ki ni smel s fronte, pri njegovi poroki z dekletom, ki ga je nekoč ljubil tudi sam. Tovariši so Antona dražili ves čas narednikove odsotnosti z malodane samoumevnim vprašanjem glede »konzumacije« poročne noči. Po vrnitvi Jožef pri tem ne pomaga ter se z dvoumnimi odgovori izživlja nad bratom.
Omenjeno dogajanje Bevk nadgradi z mislimi o smrti, veri in vojni. Izkaže se, da to, o čemer vojaki govorijo, česar se zavedajo in bolj ali manj tudi sramujejo, počnejo prav sami:

»Čudno je to v človeški naturi. Bliže smrti kot si, večje prase si. Niti ne maraš srečnega človeka poleg sebe, niti za piko bolj srečnega ne.«

Zato se tudi vsi spravijo na prav za-to-piko-srečnejšega Antona ter mu uspešno pohodijo še zadnjo trohico upanja in sreče, ki ju je uspel podoživeti. Dokončno se sesede zaradi bratovega zagotovila, da je njegovo ženo vendarle imel. In brat narednik mu prav tisti trenutek tudi ukaže, naj gre ven v jarek na stražo. Zlomljen prosi tovariše milosti, ki je pa ti ne premorejo, njegova prošnja naleti na gluha ušesa:

»Ali je mar tvoja duša dražja kot naša? — Poberi se, zajec, če ne, te izženemo s kopiti! — Upornik! Naženimo ga! Mi bomo zanj umirali? On bi šel rad v Brazilijo? Smejal bi se nam! Za grlo ga primite, kaj gledate! — Kaj bi mi bilo do življenja, če bi ga tako živel kot ti! — Še ni spal pri ženi, pa hoče, da mu mi odkupimo tisto noč! Potuhnjenec!«

[…]

Vojaki v obrambi lastnih življenj — misleč, da si jih bodo tako rešili — postanejo absolutno brezčutni in nečloveško nasilni. Pomembno jim je le, da ta hip za stražo niso bili izbrani oni. In vendar se še ne uprejo, ne vstanejo zoper ukaze, ki so jih pripeljali v jarke, ne uprejo se histeriji hierarhije, ki jih je zoperstavila smrti. To se zgodi šele takrat, ko jih Anton iz maščevanja v kaverni zasuje ter jim zapre in onemogoči zadnji izhod. Takrat vendarle odkrijejo krivca za konkretni položaj v naredniku, in ta obleži pod udarci kopit njihovih pušk. Kljub njihovim prošnjam ostane Anton zunaj gluh. Na koncu v zemljanko vrže še granato, kar povzame pretresljiva zaključna didaskalija:

»Silen pok razžene vrata, zaklonišče se izpremeni v mrtvo duplino s telesi, kopajočimi se v gorki krvi.«

Prva prava Bevkova subjektiviteta iz Kaverne je Anton, ki zraste do tega nivoja v trenutku notranje razrešitve konflikta. Iz stanja podložnosti in (vojaške) pokorščine počasi, pod pritiskom zunanjega pritiska, notranje dozoreva do polnega subjekta, ki poleg ideološke nosi tudi performativno funkcijo. Odloči se za dejanje, pa čeprav je to le uničenje. Medtem ko ostali tarnajo in obupujejo v kaverni, Anton poseže po skrajnem sredstvu — maščevalnem umoru. Vendar pa se to lahko zgodi samo in izključno na en realistično sprejemljiv način: da se tudi sam ukine kot subjektiviteta. Z drugimi besedami, V kaverni postane Anton subjekt samo na podlagi svoje lastne ukinitve oziroma s svojo smrtjo. Bevkova sklepna ugotovitev je edina ustrezna: dejanska subjektiviteta nima mesta v čredi, temveč le stran od nje, pa čeprav za ceno lastnega življenja.
Temeljno občutje drame V kaverni je torej posameznikova izjemna eksistencialna stiska, ki jo na koncu razžene. Temeljno spoznanje drame je paralela med obema »pokoma:« notranjim, psihičnim, skorajda nezaznavnim ter fizičnim pokom granate — čeprav sta kvalitativno zelo različna, imata popolnoma enako funkcijo: usmrtitev. Psihični pok se pri Antonu zgodi v trenutku odločitve za dejanje, ko sklene zastaviti tudi svoje življenje, pri ostalih pa z umorom avtoritete, narednika kot krivca za nastali položaj, skratka v tistem trenutku, ko se vsi po vrsti zavedo praznosti in ničevosti svojega početja ter zanju prevzamejo tudi odgovornost. Takrat si prvič zares odgovorijo na vprašanje: Zakaj? Toda odgovor na to vprašanje je spoznanje, ki je rezervirano za poražence in zato vselej prepozno in zaman.

[…]

Če potegnemo črto pod Bevkovo dramsko ustvarjalnostjo, se nam ponujajo naslednji sklepi. Dramatika, kljub temu da predstavlja precej omejen del Bevkovega opusa, izkazuje tipične in najbolj ključne vsebinske, tematske, pa tudi formalne »postaje« v celotni avtorjevi ustvarjalnosti: Bevk se je sprva posvečal zgolj kratkočasenju bralcev, nato pa so v določenem trenutku zgodovinske okoliščine od njega zahtevale, da postane natančen literarni kronist težkega obdobja v sicer njemu zelo ljubih — ker so bili domači — krajih. Ta odgovorna naloga, ki jo je sprejel na svoja pleča, se jasno kaže tudi v njegovih dramskih besedilih. Tudi v dramah je namreč Bevk ubesedil dogajanje na Primorskem in zajel vse ključne ter narodno in individualno najtežje trenutke briških, goriških in tržaških Slovencev v času prve in druge svetovne vojne ter v vmesnem obdobju.
Bevk je navedeno nalogo opravljal, kot je le najbolje znal. In četudi bi se lahko tudi z ozirom na dramatiko načeloma strinjali z zgoraj navedeno ugotovitvijo o strastnem, naglem, improviziranem pisanju, je Bevku v nekaterih dramskih delih za odrasle in mladino vendarle uspelo ustvariti dela, ki se zares dotaknejo: take so brez dvoma enodejanka V kaverni, igra Tonček, približa pa se jima tudi scenarij Še bo kdaj pomlad. V zvezi s tem se zdi pomembna tudi ugotovitev, da je Bevkova dramatika mestoma kvalitetnejša v besedilih za mladino kot za odrasle, kar gre najbrž pripisati predanosti pomembni veji njegovega ustvarjanja: mladinskim temam.
France Bevk, kot rečeno, ni bil prvenstveno dramatik, vendar lahko sklenemo, da se je z nekaterimi izmed navedenih del suvereno vpisal v slovenski dramski kanon, pri čemer so omenjena dela vredna še nadaljnje pozornosti in branja ne zaradi kanoniziranosti, temveč, prav nasprotno, zaradi svoje prepričljive življenjskosti.