Aleksandra Pivec v svoji za marsikoga moteči in precej nejasni gostobesednosti pozablja, da bi morala biti državljanom za zgled in vzor komuniciranja. Pri tem se je še zapletla v klasično zgodbo z znaki koruptivnega ravnanja. In niti ni prva na tako visoki javni funkciji, ki ji je spodrsnilo. Zato se državljani sprašujemo, ali imajo državni funkcionarji, ki delajo take začetniške napake, slabe, nesposobne svetovalce ali pa jih v občutku svoje vsemogočnosti preprosto ne slišijo. Ali še bolje, nočejo slišati.
Jeza, ki jo je Pivčeva stresala na spraševalca Uroša Slaka, ki je želel od nje slišati, kako je plačala stroške zasebno-službene poti na Kras in v podjetje Vinakras, je presegla politične, protokolarne in diplomatske manire komuniciranja. Lekcija, ki jo je hotela dati Slaku — češ, nisem dolžna pojasnjevati zasebnega življenja —, ni bila prepričljiva niti za državljane niti za profesionalce, torej KPK.

Samo ljudje

Visoki državni funkcionarji so res samo ljudje. Toda taista moč, ki jim jo daje politična funkcija, jim po drugi strani tudi jemlje svobodo, da bi počeli, kar se jim zazdi in zljubi. Meje med zasebnim in javnim delovanjem politikov namreč ni mogoče določiti. Ključna beseda pri tem je integriteta. 
Od posameznikov na najvišjih položajih upravičeno pričakujemo visoko stopnjo integritete, družbeno odgovorno ravnanje, vodenje in delovanje z dobrim zgledom in odgovorno sprejemanje odločitev. To velja tako za opravljanje službenega dela kot tudi za zasebno življenje.
Takole pravi KPK:

»Glede na to, da so funkcionarji javne osebnosti, ki vplivajo na javno mnenje oziroma soustvarjajo standarde (ne)sprejemljivosti ravnanj v družbi, morajo biti pri svojem udejstvovanju previdni in pri tem ravnati odgovorno in etično — tudi če to udejstvovanje ni neposredno povezano z opravljanjem njihove funkcije, saj so prav zaradi svojega položaja bolj na očeh javnosti ter morajo predstavljati zgled.«

Ker nam je všeč majica

V zgodbi kraškega popotovanja Aleksandre Pivec ne gre samo za plačilo zasebnega zapitka ali prenočišča. Ključni zdrs te zgodbe ni obisk, v katerem se nejasno prepletajo zasebni in službeni vzgibi, temveč dejstvo, da je kot pomembna »igralka«, kot politično močna in prepoznavna referenca, sodelovala pri posnetem promocijskem filmu za svojega gostitelja, vinsko klet Vinakras. Ob nastopu v filmu se je s predstavniki podjetja tudi fotografirala, oblečena v njihovo brandirano majico.
To si lahko privoščim jaz in vi. Mi običajni državljani. To lahko naredimo iz naklonjenosti podjetju in vinu, ki ga prideluje, ali iz poslovnih vzgibov, ker zato dobimo plačilo, ali pa kar tako, za hec, ker nam je majica všeč.
Ne more pa si tega privoščiti javni funkcionar. Takšno ravnanje namreč izkazuje naklonjenost in favoriziranje tega podjetja, ki bo nekega dne ministrstvo zaprosilo za takšno ali drugačno podporo ali se prijavilo na razpisov. In to zdaj, ko se iz žaklja EU prav kmetijstvu obeta milijarda in pol.
Sorodniki in prijatelji
Naj bo to začetniška nerodnost ali neznanje ali politična nezrelost, to ministrice ne odvezuje odgovornosti. Svoje funkcije ne bi smela izkoristiti za to, da bi sebi ali komu drugemu uresničila zasebni interes. To velja tako za javne uslužbence kot za njihove družinske člane in druge fizične ali pravne osebe, s katerimi imajo uradne osebe poslovne, politične ali osebne stike.
KPK poudarja, da je to eden od ključnih stebrov delovanja pravne države, zaupanja v demokratične institucije, transparentnosti, enakopravnosti in objektivnosti odločanja v javnih zadevah ter razpolaganja z javnimi sredstvi.
Do tega se že vrsto let obnašamo precej pišmevuharsko. Nedosledno sankcioniramo kršitelje, mižimo na eno oko, večkrat celo izvolimo takšne, ki že leta ravnajo prav tako, kot ne bi smeli. Imamo celo vrsto bratov, žena, sinov in hčera, ki prosperirajo v času vladanja politične opcije, iz katere izhajajo njihovi funkcionarski sorodniki. Imamo lastnike podjetij, ki prijateljujejo s funkcionarji, pa ti prijateljstva ne znajo, ne zmorejo ali nočejo ločiti od funkcije.

Banana republike

Zato ni čudno, če take vzorce ravnanja državljani poskušajo uveljavljajo tudi zase, v svojem poslovnem in zasebnem krogu, v civilni družbi. Zakaj bi bila politika pri tem privilegirana? Kar je dovoljeno njim, je dovoljeno vsem. Slabi vzorci krožijo, se širijo in se gnusno množijo.
In prav zato, ker imamo slabe vzornike v voditeljih, ker imamo slab, nedosleden sistem pregona in kaznovanja nedovoljenih ravnanj, sramotno drsimo v skupnost držav, ki smo jim nekoč posmehljivo rekli banana republike.