Kot da smo mi prvorazredni, ne pa oni!

Omikron očitno ni hec. Bil sem trikrat cepljen, vendar sem kljub temu živčen. Psihoza je spet v zraku. Moj prijatelj — ki resda živi v desetmilijonskem mestu, kjer se izven doma težko distanciraš od ljudi, in v državi, ker tedensko diagnosticirajo milijon okuženih — je bil tudi trikrat cepljen, pa ga je vseeno fasal. Brez hujših posledic, hvala bogu. To me nekoliko pomirja, pa vendar …

V zraku pa ni samo psihoza — torej godlja apatije, resignacije, tesnobnosti, deziluzij in pesimizma —, temveč predvsem jeza, jeza in še enkrat jeza. Jeza na ves svet in na prekleto družbo. Kaj nam je tega bilo treba? Nekdo mora biti kriv za vse to sranje. Nasplošno in čez palec. Da se bolje počutimo. Za občutek, da je še pravica na svetu.

Iskanje krivcev

Iskanje krivcev in medsebojno obtoževanje se vleče že skoraj dve leti. Včasih zadenemo, toda v večini primerov to pomeni, da delamo drug drugemu krivico. Počez in čez palec. Meja med poklicnimi dolžnostmi in nalogami...