Seveda je vedno mogoče reči, da so vse teme in problemi tudi politične teme in problemi. In to iz najmanj dveh razlogov. Prvi je, da so vse teme in problemi posredno ali neposredno povezani s politiko. Drugi razlog pa je, da je mogoče vsako temo ali problem vedno obravnavati tudi politično. 
Tako je tudi v primeru medijskega pročanja o korona virusu. To se je prelevilo v politično obračunavanje s Kitajsko. Zelo podobno je obračunavanju, ki se ga tako rekoč vsak dan v svoji zdravorazumski logiki pretencioznega, slabo izobraženega, belega in razvajenega, zahodnocentričnega dečka gre Donald Trump. In čeprav ima uradna evropska politika do Trumpovega odnosa in politike do Kitajske zadržke, se zdi, da so ti zadržki pri politizaciji korona virusa izginili.

Pridno obveščanje

Tako nas mediji pridno obveščajo, koliko okuženih in mrtvih je že (bilo) Kitajskem zaradi korona virusa. Kako je Komunistična partija Kitajske napačno odreagirala ob izbruhu korona virusa. Kako je zdravnika, ki je prvi opozoril na korona virus, izpostavila političnim pritiskom. Kako je ta zdravnik sam postal žrtev korona virusa. Kako Kitajci tudi danes ne obveščajo sveta o dejanskih razsežnostih katastrofe. Kako se na Kitajskem pojavljajo posamezniki in skupine, ki zaradi korona virusa kritizirajo tamkajšnji politični sistem. Kitajsko družbo. Vlogo Komunistične partije. Itd.
To so seveda vse novice, ki so tako ali drugače povezane s korona virusom. Je pa vprašanje, zakaj poročajo prav o tem. Kot je vprašanje tudi, kako so te izbrane novice predstavljene. 
Če se najprej ustavimo pri tem, o čem mediji v zvezi s korona virusom sploh poročajo, postane hitro jasno, da so tudi te novice selekcionirane. Tako kot so selekcionirane vse druge, ki nam jih mediji servirajo. Zato bi bilo mogoče reči, da ni prav nič narobe, če smo seznanjeni s selekcioniranimi novicami o korona virusu.
Nerodno je samo to, da je jasno vidna matrica, po kateri so informacije selekcionirane. Selekcija poteka tako, da nas dosežejo samo tiste informacije o korona virusu, ki blatijo Kitajsko. In tiste, ki po drugi strani poveličujejo Zahod. 
Korona virus je v tem smislu izrabljen za svojevrstno politično obračunavanje s Kitajsko. Logika tega obračunavanja je že znana in videna. Spomnimo se je iz časov zahodnega obračunavanja s socializmom v času hladne vojne.

Ta superiorni ton

Druga značilnost je ton, s katerim nas zahodni mediji obveščajo o korona virusu. Gre za paternalistični, evropocentrično superiorni ton, ki ga poznamo iz kolonialnega diskurza. Zahod je tisti, ki ve. Zahod je tisti, ki stoji na pravi strani. Zahod je tisti, ki ima prav. Zahod je tisti, ki sodi. Ocenjuje. Razsoja. Zahod je na mestu vednosti.
Ta ton na Slovenija najbolj pomilovanja vredno uteleša Rosvita Pesek. Ki s preudarno izbranimi poudarki sleherno novico o korona virusu pove tako, da maksimalno kriminalizira Kitajsko. Pri tem ne skriva svojega zadovoljstva. Tako, kot ne skriva, da navija za JJ. Karkoli že ta počne. Namerava početi. Ali naklepa.
Tako smo v opisani maniri v zvezi s korona virusom in Zahodom izvedeli, da je britanskim znanstvenikom uspelo skrajšati čas izdelave cepiva z nekaj let na dva tedna. Hura!
Nismo pa izvedeli drugih reči, ki bodo za Zahod in njegovo življenje s korona virusom zelo kmalu zelo odločilne. Tako nas recimo nihče ni obvestil, da je najverjetneje okuženih tudi veliko Evropejcev. Deset dni ga prenašajo funkcionalno še zdravi, a že okuženi ljudje. Tako korona virus deluje.
To pa pomeni, da so ukrepi, ki jih Zahod uveljavlja za preprečevanje širjenja okužbe na Zahod — da namreč ne dovolijo vstopa v države tistim, ki kažejo kakršnekoli znake možne okužbe — neustrezni. Da ne rečemo smešni. Namenjeni so samo ustvarjanju vtisa, da Zahod ravna učinkovito. Čeprav v resnici ne ravna učinkovito.

Kitajska kot vzor in želja

To pa ni edini problem soočanja Zahoda s korona virusom. Drugi vidiki te neučinkovitosti se bodo pokazali kmalu. Ni si namreč mogoče predstavljati, da bi recimo EU lahko učinkovito poslala v karanteno cela mesta. Kar je naredila Kitajska, da bi omejila širjenje korona virusa. Tudi si ni mogoče predstavljati, da bi EU v tako kratkem času — kot je to uspelo Kitajski — postavila nove bolnišnice. S popolno opremo. In kadri. Ki se s širitvijo virusa ukvarjajo.
In ko bo korona virus v večjih razsežnostih dosegel Evropo, se bo pokazalo, da EU ni zmožna hitrih in učinkovitih politik pri tej epidemiji. Kot takšnih politik ni zmožna tudi v drugih primerih. Recimo pri urejanju migracij.
Lahko si predstavljamo, da bodo organi EU cele tedne, morda mesece sejali o tem, kaj bi bilo treba narediti. Kdo mora to narediti. Kdo mora to plačati. Medtem pa se bo korona virus veselo širil naprej. Takrat si bo marsikateri Evropejec zaželel učinkovitosti centraliziranega kitajskega sistema. Ki je zdaj predmet vsesplošne kritike. In zasmehovanja. Ampak takrat bo seveda že prepozno.