Koronska realnost je del jeseni, pa četudi mnogi nismo popolnoma verjeli, da se pandemija lahko vrne v tako obsežni obliki. Sama sem zagovornica svobodnih odločitev in zdravega razuma, ki jih moramo v življenju upoštevati. Nasprotovanje ukrepom kot nošenju mask in razkuževanju so sicer del folklore naše družbe, zato jim ne bi posvečala posebne pozornosti.
Pod vtisom uporništva in zarot smo vstopili v pandemično jesen. Razmah okužb in postopno uvajanje karantene v šolah in vrtcih ter domovih za starejše izkazujeta precejšnjo nedoraslost v razumevanju tega, kar mora družba storiti. Strokovnjaki, ki opozarjajo na družbeno solidarnost, so preslišani — tem bolj slišni pa so influencerji, ki se borijo za všečke, odgovornosti pa ne sprejemajo. Sejejo sovraštvo in dvome v resnično nevarnost bolezni.
Zabavno čtivo
Vse te debate so lahko zabavno čtivo, dokler se ne zavemo resnosti stanja. Morda šele takrat, ko nam kdo od bližnjih zboli, ko smo v karanteni, ko čakamo na izvid testa, ker smo bili v stiku z okuženim.
Govorim iz prve roke. Strah je velik, ko ne veš, kaj čaka tebe in okužene. Velik, ko ne veš, kako dolgo se lahko zadeva vleče in kako se bo razpletlo.
Jih bo res moralo osebno prizadeti, da bodo to začutili? Koga bodo pa potem krivili? Si bodo takrat drznili napraviti zgodbo iz svoje bolezni ali bolezni bližnjega? Bodo še vedno iskali všečke? Ali pa bodo preprosto hvaležni, da so še živi?
Ni jim mar
Govorijo iz lastnih izkušenj? Zagotovo ne. So imeli bližnjega, ki je bil okužen? Verjetno ne! Če bi imeli lastno izkušnjo z virusom, si tega ne bi drznili izreči. Ker bi se zavedali, da so jo še dobro odnesli, če lahko spet dihajo.
Korona virus vedno bolj razgalja duhovno revščino te družbe. Pozivanje k nesolidarnosti, spodbujanje sovraštva, posmehljiv odnos do skrbi za zdravje kaže, kakšni so ljudje, ki takšne govorice širijo. Ni jim mar za posameznike, niti za družbo! Brez kakršnegakoli strokovnega znanja in brez lastnih izkušenj spodbujajo ljudi k dvomu o nevarnosti virusa. Jih bo res moralo osebno prizadeti, da bodo to začutili? Koga bodo pa potem krivili? Si bodo takrat drznili napraviti zgodbo iz svoje bolezni ali bolezni bližnjega? Bodo še vedno iskali všečke? Ali pa bodo preprosto hvaležni, da so še živi?