Korona panika in psihoanaliza: Strah in pogum in ogledalce, ogledalce …

Nekaj ljudi me pred kratkim spodbudilo, da povem nekaj o paniki, ki grabi ljudi ob soočanju s korona virusom. Ni greh, če pokusim — seveda skozi psihoanalizo.

To bom poskušal razložiti drugače kot drugi psihostrokovnjaki, filozofi, politologi, sociologi. Ravno od psihologov in psihiatrov bi pričakoval, da bodo kaj pametnega povedali o paniki in »paničarjenju, vendar pretirane pameti pri njih še nisem zasledil. Panika je v bistvu sociološki fenomen s psihološko, natančneje rečeno nezavedno podstatjo.

Za začetek: družbena panika zaradi korona virusa nima nič s klasičnimi paničnimi napadi kot psihično anomalijo s somatskimi spremembami (potenje, povišan pulz, pospešeno dihanje, tesnoba …). Pri tej paniki gre za neracionalne in pretirano čustvene reakcije na dogajanje oz. situacijo. Panika ima zastraševalno konotacijo.

Upravičen strah pred okužbo s korona virusom še nima statusa klasične družbene panike (v ravnanju). Zaenkrat lahko