Nima smisla skakati v zaključke, ampak razlike med ukrepi za zajezitev pandemije so od države do države zelo velike in zgovorne. Medtem ko recimo v Veliki Britaniji še vedno ne uvajajo rigoroznih ukrepov, ki bi s preventivnim socialnim distanciranjem omejevali širjenje korona virusa, obenem pa kot postransko škodo omejevali tudi nekatere temeljne, doslej samoumevne človekove svoboščine — kot recimo svoboda gibanja in zbiranja —, pa so po drugi strani v Srbiji za vsak primer uvedli ne več ne manj kot policijsko uro!
S tem nočem reči, da je Srbija nedemokratična država. Je pa dejstvo, da je demokracija na Otoku malo bolj in malo dlje doma kot na Balkanu. Zato se zdi razumljivo, da se Boris Johnson spušča v tak tvegan epidemiološki in politološki eksperiment, ki utegne državljane za ceno njihove osebne svobode prikrajšati za zdravje in mnoge bog ne daj celo za življenje.

V narekovajih

Nisem si mogel kaj, da ne bi opazil in na tem mestu opozoril, kako pomenljivo je slovenska državna news agencija poročala o tem srbskem ukrepu: da so med 8. uro zvečer in 5. zjutraj uvedli »policijsko uro« — dobesedno, v narekovajih.
Res je sicer, da funkcionalno napol pismeni Slovenci zelo radi brez potrebe uporabljajo narekovaje. A ta primer pove še več. Policijska ura kot prepoved gibanja v določenem času je za današnje čase nekaj tako nepojmljivega, da se ga naši današnji svobodomiselni rojaki razumljivosti na ljubo čutijo dolžne vsaj slovnično relativizirati in skorajda slovarsko razložiti.

Kaj mi prišepetava večni optimizem

Če hočemo to kugo in kolero našega stoletja preživeti — po možnosti s čim bolj znosnimi posledicami in v čim krajšem času —, se bomo seveda vsi morali zelo potruditi. Za to se bomo morali marsičemu odpovedati in se tudi sprijazniti z omejitvami svoboščin, ki smo jih doslej uživali tako nezavedno, kot dihamo zrak. Šele zdaj bomo na grd in grob način spoznali, kako tesno sta prepletena lifestyle in svoboda.
Še več! Večni optimizem mi prišepetava, da bomo to že zmogli in hvala bogu tudi preživeli. A skeptik v meni se boji, kako bo potem, ko v poročilih TV Slovenija ne bomo več gledali tistega gnusnega virtualnega 2-3D modela virusa. Bo naša potreba po svobodi manjša? Bomo manj svobodomiselni in manj zahtevni? Bolj pohlevni? Ker bomo na podlagi te izkušnje ugotovili, da pa toliko svobode spet ne rabimo?
In ali bodo morda politiki ugotovili, da državljanom pravzaprav ni dobro dajati toliko svobode, kot so je bili navajeni in kot so je terjali prej? Da je svoboda v veliki meri razvada? In da je svoboda še boljša, če je je manj?