Včeraj sem v Delu prebral naslednjo neumnost:
»Ali so po novem dovoljeni vadba […], joga, pilates, vaje za raztezanje telesa, individualna plesna dejavnost (ples ob drogu, hiphop in drugo, kjer ni stika med plesalci) v dovolj veliki dvorani, kjer je zagotovljena varnostna razdalja?«
»Da, je dovoljena, za največ do šest oseb […], med njimi mora biti zagotovljena razdalja vsaj treh metrov, upoštevati pa je potrebno tudi vsa higienska priporočila NIJZ.«
To priročniško pisunstvo se mi zdi po eni strani posrečeno in dobrodošlo razvedrilo za vse, ki nas to ne zanima — kaj šele tangira —, bi si pa v zvezi s pandemijo vendarle želeli prebrati še kaj bolj sproščujočega ali celo zabavnega.
Nekdo mora biti kriv
Po drugi strani pa se mi zdi nezaslišano, da se morata Ministrstvo za zdravje in NIJZ — pri vsem tem, kar se dogaja — ukvarjati s strokovno literaturo za telebane s slovensko picajzlarsko mentaliteto črkobralstva.
Pa ne samo, da se morata ukvarjati. Očitno se tudi hočeta.
Potem pa sem začel razmišljati o eventualni nepravičnosti protikoronskih ukrepov. Predvsem izjem. Ker več ko bo izjem, več ljudem se bodo ukrepi zdeli nepravični.
Vlada s tem sporoča, da so nekatere aktivnosti in civilni statusi sprejemljivejši. Da vas lastništvo vikenda deklarira kot prvorazredne državljane v primerjavi z onimi, ki si tega ne morejo privoščiti (ali pa jim je škoda denarja). Ali da je drkanje na štangi za posameznico nepogrešljivejša aktivnost kot obisk gledališča.
Šlus. Fajrund.
A kakorkoli: kot vsako bolezen in prezgodnjo smrt dojemamo tudi korona virus kot nekaj elementarno nepravičnega, krivičnega. Zakaj ravno jaz? Zakaj moj bližnji? To se sprašujemo in seveda ne najdemo odgovora. Zato pa je potem pač kriv kdorkoli.
Potem pa se z navidez arbitrarnimi ukrepi spravi na virus še vlada in po nasvetih NIJZ nekatere aktivnosti prepove, druge pa samo omeji. Nekateri ne smemo tega in tega, drugi pa smejo.
Ljudje imamo različne interese in različen lifestyle. Eni med lockdownom pogrešajo eno, drugi spet nekaj drugega. V vsakem primeru bo nekdo za nekaj prikrajšan.
Kljub vsemu pa mislim, da bi pri tem omejevanju in/ali prepovedovanju določenih dejavnosti morale obstajati prioritete.
Ali so ob pamet?
Če torej preberem, da je recimo »ples ob drogu« pod določenimi pogoji dovoljen, se mi zazdi, da so vsi skupaj ob pamet. Od Beovićke mimo Gantarja pa do samega Janše — da ljubiteljic te kao plesne discipline ne omenjam.
Ampak okej. Ples ob drogu me sam po sebi ne moti, čeprav se mi zdi popolna neumnost. Moti me to, da taiste avtoritete po drugi strani težijo recimo kulturnim ustanovam kot gledališčem in koncertnim dvoranam in si jih za razliko od vadbenih centrov drznejo zapreti kar nasploh. Šlus. Fajrund. Pa bi publika lahko držala trimetrsko distanco. Celo v primeru, da bi bilo v dvorani več kot šest ljudi, ker so pač večje od predelanih pisarn, prijavljenih kot prostor za rekreacijo!
Bajta ali barka
Taka tipična izjema, ki je v očeh preprostih državljanov delovala diskriminatorno, je bil famozni Kacinov feragostovski ukrep, da lastniki nepremičnin na Hrvaškem in plovil, privezanih v hrvaških marinah ali pri njih registriranih, smejo še po zaprtju meje za 48 ur nazaj — brez karantene od vrnitvi. Da poskrbijo za svojo bajto ali barko. Za razliko od preostanka bednih državljanov, ki nimajo vikenda na prekletem Krku ali jadrnice v Fažani.
Pa še bi se našel kak primer. Ta se mi je takrat zdel najbolj duhamoren.
Kot vsako bolezen in prezgodnjo smrt dojemamo tudi korona virus kot nekaj elementarno nepravičnega, krivičnega. Zakaj ravno jaz? Zakaj moj bližnji? To se sprašujemo in seveda ne najdemo odgovora. Zato pa je potem pač kriv kdorkoli.
Gor plačali. Vsak po svoje.
Zaradi mene bi lahko bili ukrepi še bolj drastični, vendar brez izjem. Vsaj takih neargumentiranih, da ne rečem butastih — kot so recimo skrb za vikendico ali jadrnico sredi pandemije ali celo dovoljenje za ples ob drogu.
Glejte, zaradi korona virusa bomo vsi na nek način gor plačali. Eni bolj, drugi manj. Tisti, ki imajo (pre)več, bodo bolj gor plačali kot tisti, ki imajo manj. Tisti, ki ne znajo ali nočejo ostati v svoji sobi ali pa so prostovoljne žrtve neke lifestyle mode, bodo tudi bolj gor plačali. In tako je prav — ali bi vsaj bilo prav.
Srečo bomo imeli, če bomo ostali zdravi ali ozdraveli ali celo preživeli. Toda da vlada v rit leze vikendašem in jadranskim jadralcem — in celo drži štango (no pun intended) plesnim rekreativkam —, je vendarle too much.
Nismo vsi enaki
Vlada z izjemami pošilja sporočilo, da so nekatere aktivnosti in določeni civilni statusi socialno sprejemljivejši, uglednejši. Da vas recimo lastništvo vikenda deklarira kot prvorazredne državljane v primerjavi z onimi, ki si tega ne morejo privoščiti (ali pa jim je škoda denarja). Ali da je drkanje na štangi za posameznico plemenitejša in nepogrešljivejša aktivnost kot pa obisk gledališča. Ali …
Ne, ne, to ni pametno. Vlada z izjemami pošilja sporočilo, da v pandemiji nismo vsi enaki. Ker očitno ni do vseh enako prijazna — ali vsaj ne enako stroga. Kar je samo druga beseda za krivico, ki se nam dogaja.