Kulumne
#potrošništvo #mediji #korona virus
Korona konzum: Z vsako kilo moke in sladkorja na zalogo nas je manj
Logo 13.03.2020 / 20.57

Kaj imate pa vi v špajzi in hladilniku? Ali resno mislite, da vas na dnu te panične potrošniške spirale čaka potica?

“Protestiram! Obtožujem! Mediji bi morali biti bolj pametni!”

Včeraj okrog treh sem šel k mojemu samodeklariranemu najboljšemu sosedu za vogalom. Nič posebnega nisem nameraval kupiti, nekaj malega živeža. Niti seznama si nisem naredil. Zato pa sem tudi pozabil vzeti olivca, ki bi ga na Piko dobil 25% ceneje.
V glavi sem imel samo eno stvar, zaradi katere sem šel pravzaprav v trgovino: Dnevnik. Časopis. Printano izdajo. Zjutraj sem jo videl na Twitterju. Hotel sem si jo shraniti za zgodovino.
Na naslovnici je bilo šest manjših fotografij praznih ali napol praznih polic in palet iz različnih trgovin — s podpisi, kje so bile posnete —, nad njimi pa hud, bombastičen naslov: »Politiki so ustvarili paniko in izpraznili trgovine. Bravo, neumnost!«.
Guess what? Na sicer prav nič izpraznjenih policah s štampo ni bilo niti enega izvoda Dnevnika. Razprodano. Tudi v bližnji trafiki ga ni bilo več.
Šele pozneje sem ugotovil, da je Dnevnik objavil ta artikel (no pun intended) tudi na spletu. Tako da narod naš dokaze le nekako hrani.

Moja marinada

Ponavadi imam v zamrzovalniku samo sladoled, kocke ledu in zamrznjen pomfri. Zdaj pa je poleg zgoraj naštetega v njem še naslednje: v enem taperveru za približno tri porcije goveje juhe (moje, domače), v drugem za prav toliko lačnih omake bolonjeze (tudi homemade), zraven pa še … — no … — ne smejte se, prosim … — eno pakirano mleto meso in ena pakirana piščančja bedrca brez kosti.
(Bedrca večkrat rabim, ker sta sinova ljubitelja mojega eksperimentiranja z azijsko kuhinjo, in ker so se izkazala kot boljša od fileja za to stvar in tudi zelo praktična. Recept za moje kao kitajske rezance s piščancem, mariniranim v česnu, soja zosu, ingverju, harisi in garam masali pa kdaj drugič.)

Večni optimizem

Jaz sem sicer večni optimist ali pa mi vsaj uspeva, da med upanjem na najbolje delujem kul — torej pomirjeno ali celo pomirjujoče. Ker vem, da so ljudje našpičeni kot tiste domnevno rdeče proteinske špičke, ki štrlijo iz korona virusa. (Ne zamudite nocoj Dnevnika in Odmevov na TVS! Lahko si jih boste v živo ogledali kot vrteče se fake 3D bunkice.) Zato sem pri pisanju še ekstra previden. Da mi ne bi kdo očital, da podcenjujem resnost situacije.
Sorry. Resnost situacije podcenjujejo tisti, ki so prepričani, da je treba vsako informacijo v zvezi s to situacijo nemudoma, brez olepševanja — kvečjemu s pogrševanjem — in tako rekoč neprocesirano distribuirati naprej. Ker da bomo samo tako, s popolno in (domnevno) odkritostjo, resnicoljubnostjo in transparentnostjo kolikor-toliko živi in zdravi prebrodili to primordialno godljo submikroorganizmov, v kateri smo se s preostankom sveta znašli.

J’accuse!

Protestiram! Obtožujem! Mediji bi morali biti bolj pametni!
Prvič, kar zadeva informiranje, po mojem ne bi smelo biti kdo ve kako težko ločiti med res pomembnimi informacijami, ki jih državljani rabijo za dobro psihofizično počutje — torej ne samo za zdravje dobesedno, temveč tudi za občutek —, in nepomembnimi, ki se lahko sprevržejo v nasprotje skupnega cilja.
Prazne police v trgovinah niso pomembna informacija. To vedeti ne služi narodnemu zdravju, niti narodovemu blagru. To ni relevantna informacija, ker služi samo radovednostnemu masturbiranju. Tako kot je prezentirana — namreč kot hiperrealizem slabih uporabniških fotografij, posnetih v potrošniški jezi ali državljanski paniki, da ni dovolj za vse in kam to pelje —, je takšna informacija pravzaprav samo škodljiva.

Ziher je ziher

In ali je res tako težko biti vsaj malo psihologa? Branja besedilnih in vizualnih sporočil nevešče bralce, ki živijo v utvarah glede tega, kako mediji sploh funkcionirajo, lahko takšna »novica« samo spodbudi, da se bodo še sami podvizali v supermarket in si napolnili dva vozička osnovnih živil za en mesec ali dva.

Petelin z zaslugami

Včeraj nisem bil samo enkrat v trgovini, ampak namenoma celo dvakrat. Že dopoldan sem namreč šel v Hoferja. V bistvu bolj za družbo, malo pa tudi službeno, da sam skeniram situacijo. Kupil sem nekaj malenkosti.
Ne v Hoferju ne pozneje v Mercatorju — kjer sem si ubogljivo nataknil rokavice, ki jih ponujajo na vhodu — police niso bile niti malo in v nobenem rajonu izropane. Niti ni bilo pretirane gneče.
To seveda ne pomeni, da Dnevnik obtožujem, da so tiste fotografije na naslovki sfotošopali. Seveda ne. Trgovine s praznimi policami nedvomno obstajajo. Vprašanje je samo, koliko je takih trgovin in kako dolgo so te prazne police pravzaprav prazne. Tega ne vemo, ker nam Dnevnik — pa tudi noben drug medij — pač ni povedal. Ker bi tudi zelo težko ugotovil.
Vprašanje pa je tudi, katero fotografijo boš objavil: s praznimi policami ali s polnimi? Hehe. Ali je že bila kdaj kot news objavljena fotografija polnih polic, če niso bili na njih enaki artikli?
Zato pa tudi ni fer, da za paniko obtožujejo »politike« — kogarkoli že s tem mislijo — in za dobro vago še iracionalnega nakupovanja.
Danes sem v The New York Timesu prebral naslednjo modrost, no, aforizem Davida Fruma, nekdanjega pisca govorov predsednika Bushu (W.): »Petelin, ki si lasti zasluge, da sonce vzhaja, je ogorčen, če krivijo njega, da tudi zahaja.«
Toliko za danes.

NAROČI SE
#potrošništvo #mediji #korona virus
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke