Korona kače in lestve. Nekdo zmaga, nekdo izgubi.

Ko mi je pred dnevi urednik predlagal, naj za naslednjo kolumno napišem nekaj vtisov, kako korono preživljamo v Franciji, sem okleval. Najprej zato, ker v trenutkih, ko podobne izkušnje — pogosto še v bistveno težjih, dramatičnih in nevarnih okoliščinah — preživlja ves svet, opisovanje lastnih dogodivščin lahko izpade arogantno. Veliko beremo o tem, v kako težkih pogojih dela zdravstveno osebje v nekaterih delih sveta, še posebej v Italiji. In prav je, da beremo. Poleg njih ima v današnjih časih več štofa za pisanje kolumen od mene vsaka prodajalka v trgovini, vsak poštar, policist, smetar, šofer, vsak zaposleni v domovih za ostarele — vsi tisti, ki nam večini omogočajo, da se lahko v relativnem udobju zapremo v svoja domovanja in počakamo, da se ta nočna mora enkrat konča.

Drugi razlog za oklevanje glede pisanja o korona virusu je ta, da se za razliko od mnogih, ki jim sledim na družbenih omrežjih, nimam za strokovnjaka za epidemiologijo. Od