Ko mi je pred dnevi urednik predlagal, naj za naslednjo kolumno napišem nekaj vtisov, kako korono preživljamo v Franciji, sem okleval. Najprej zato, ker v trenutkih, ko podobne izkušnje — pogosto še v bistveno težjih, dramatičnih in nevarnih okoliščinah — preživlja ves svet, opisovanje lastnih dogodivščin lahko izpade arogantno. Veliko beremo o tem, v kako težkih pogojih dela zdravstveno osebje v nekaterih delih sveta, še posebej v Italiji. In prav je, da beremo. Poleg njih ima v današnjih časih več štofa za pisanje kolumen od mene vsaka prodajalka v trgovini, vsak poštar, policist, smetar, šofer, vsak zaposleni v domovih za ostarele — vsi tisti, ki nam večini omogočajo, da se lahko v relativnem udobju zapremo v svoja domovanja in počakamo, da se ta nočna mora enkrat konča.
Drugi razlog za oklevanje glede pisanja o korona virusu je ta, da se za razliko od mnogih, ki jim sledim na družbenih omrežjih, nimam za strokovnjaka za epidemiologijo. Od mene zato ne pričakujte ne grafov ne napovedi. Takšnih ali drugačnih. Še več! Prejšnji vikend sem se odločil, da si odpočijem od neprestanega spremljanja situacije. Po dveh dneh takega počitka sem ugotovil, da je moja odsotnost za razvoj epidemije komaj zaznavna, za moje duševno počutje pa zelo blagodejn. To izkušnjo priporočam mnogim, ki se že cele tedne ne morejo odlepiti od Twitterja.

Nobene počitnice

Zadnji razlog pa je bil preprosto ta, da sem kot mnogi drugi zelo kmalu spoznal, da delo in šola na daljavo niso nobene počitnice. Naloge, ki bi jih v normalnih okoliščinah opravili na hitro in brez posebnih težav, zahtevajo bistveno več časa in napora. Za izvenšolske dejavnosti, kot je pisanje kolumen za Večer, preprosto zmanjka časa in energije.
Sem pa po naravi trmast. V treh letih, odkar sem bil povabljen k pisanju za Večer, nisem niti enkrat izpustil termina. Ni govora, da bi zaradi enega zoprnega virusa prvič naredil izjemo.

o = 2π × r

Strogo omejitev gibanja so v Franciji uvedli pred slabimi štirinajstimi dnevi. Prepolni parki so na sončno nedeljo dali vedeti, da se ne moremo zanašati na razumnost, odgovornost in solidarnost.
Od takrat se je marsikaj spremenilo. K temu je pripomoglo skokovito naraščanje primerov v državi in drugod po svetu, pa tudi dejstvo, da nihče ne sme na ulico brez pisnega potrdila, da gre v službo, po nujne nakupe ali k zdravniku. Dovoljeno je tudi enourno ukvarjanje s športom, a največ en kilometer od doma. Tisti, ki so v matematiki bolj doma kot jaz, so hitro izračunali, da jim to omogoča tek v 3,14 kilometra dolgem krogu. Potrdilo je — kot pravijo Francozi — »sur l’honneur«. Na čast. Obrazec je dostopen na portalu ministrstva za notranje zadeve. Natisneš, izpolniš in podpišeš ga lahko sam. Če si brez tiskalnika kot jaz, pa ga enostavno prepišeš na kos papirja.
Kazen za sprehajanje brez potrdila je 200€. Toda čast gor in dol: do prejšnjega četrtka, ko je bilo opravljenih že 3,7 milijona kontrol, je bilo izdanih 235.000 kazni. Za povratnike se kazen lahko hitro poviša na 3.750€ in šest mesecev zapora.

Alzacija bo ostala brez dedkov in babic

Danes — ob redkih priložnostih, ko se vendarle odpravim od doma — je zato slika precej drugačna. Na cesti je razmeroma malo ljudi. Tako kot v Sloveniji in drugod po svetu ljudje pred trgovinami in lekarnami mirno čakajo v predpisanem razmaku. Čeprav smo v regiji, ki se po številu primerov približuje italijanskim statistikam, med ljudmi ni čutiti pretirane napetosti, niti panike. So pa seveda zaskrbljeni.
A pod tanko fasado navidezne normalnosti se skriva grozljiva realnost bližnjih bolnišnic. Pretresljive zgodbe italijanskih zdravnikov, ki so jih okoliščine prisilile v triažo, kdo bo dobil možnost za preživetje in kdo bo umrl, so v Franciji že vgrajene v sistem. Na respiratorje dajo samo mlajše od 80 let. V Mulhousu je meja med upanjem za preživetje in verjetno smrtjo še za pet let nižja. Obolelih iz domov za starejše načeloma ne sprejemajo v bolnišnično oskrbo. Tistih, ki umrejo v domu starejših, ne beležijo v uradnih statistikah. Če se bo tako nadaljevalo, bo Alzacija ostala brez dedkov in babic.
Moje pisanje ni moralna obsodba, vsaj ne obsodba zdravnikov, ki jih pomanjkanje opreme postavlja v nemogoč položaj. Samo konstatiram in obžalujem grozljivo nemoč in civilizacijski poraz.

Diskriminacija

Ravno med pisanjem izvem, da je na covid-19 pozitiven tudi britanski premier Boris Johnson. Da je med obolelimi vedno več znanih obrazov — od princa Charlesa do Toma Hanksa —, je nekatere pripeljalo do sklepa, da nas virus socialno izenačuje, saj ogroža vse. Neglede na premoženje, socialni status, barvo kože in tako naprej.
Ja, seveda, tako kot dež in mraz. Pozimi zebe tako Toma Hanksa kot brezdomce.
Resnica je ravno nasprotna. Covid-19 diskriminira in poglablja socialne in druge razlike. Najprej pri dostopu do zdravstvenih storitev. Glede tega so predvsem Združene države tempirana bomba, ki bo vsak trenutek nehala tiktakati. Da ne govorimo o revnejših državah v manj razvitih delih sveta, kjer zdravstvena infrastruktura skoraj ne obstaja.
Korona diskriminira tudi med mlajšimi in starejšimi. Medgeneracijski odnosi v zadnjem času preživljajo vrsto preizkušenj. Od lokalnih, kot je bil brexit, pa do globalnih, kot so okoljske spremembe in pri katerih mnogi mladi očitajo starejšim, da jih puščajo na cedilu. Pri korona virusu bi očitki lahko bili podobni, le da v nasprotni smeri.
Razlike so tudi v posledicah ukrepov za zajezitev pandemije, ki vseh ne prizadenejo enako. V prvih dneh so v Franciji tudi brezdomcem izdajali globe za nedovoljeno gibanje na javnih površinah. Po burnih reakcijah so s tem prenehali. Dvomim pa, da so vsem zagotovili ustrezna zatočišča.

Naše edino upanje

V Svetu Evrope pripravljamo vrsto priporočil glede učinkov izolacije na nekatere najbolj ogrožene skupine. Tudi za ženske, ki so žrtve družinskega nasilja, in otroke. Zelo izpostavljeni so ljudje, ki živijo sami, in tisti, ki imajo druge bolezni, pa zdaj nimajo več dostopa do zdravljenja. Domovi za ostarele, ne samo v Franciji, postajajo tragični epicentri epidemije. Komisarka za človekove pravice in Komisija za preprečevanje mučenja Sveta Evrope sta izdali opozorila in napotke za ravnanje glede beguncev in zapornikov.
Drugi socialni cunami nam grozi, ko se bodo države začele soočati z gospodarskimi in finančnimi posledicami epidemije. Po ocenah mnogih ekonomistov bo ta še globlja kot tista leta 2008/09.
Naše edino upanje je, da smo se iz zadnje krize — in predvsem iz napak, ki smo jih zagrešili pri njenem reševanju — česa naučili. Če se nismo, nam tudi cepivo ne bo pomagalo, da preživimo kot civilizirana, humana in svobodna družba.

Kače in lestve

Ko v naši družini opravimo vse službene in šolske opravke, poskušamo čim več časa preživeti skupaj in čim manj pred zasloni. Naš največji hit zadnjih dni je na roke narisana stara indijska namizna igra s kockami, v kateri ti na poti do cilja po bližnjici pomagajo lestve — če naletiš na kačo, pa zdrsneš po igralni tabli navzdol.
Kače in lestve igramo ure in ure in prišlo mi je na misel, da je igra v bistvu prispodoba časa, ki ga živimo. Pogosto, ko že začneš upati, da se stvari začenjajo obračati na bolje, naletiš na zoprnega pitona in zdrkneš nazaj v obup. Po drugi strani pa lahko v trenutkih, ko ti gre najbolj za nohte, nepričakovano naletiš na lojtro, ki te popelje naprej in proti zmagi.
Iz lastnih izkušenj lahko povem, da zadeva včasih traja prav zoprno dolgo, ampak enkrat je je vendarle konec. Nekdo zmaga, nekdo izgubi. Upam, da bo vsaj glede zadnjega po korona virusu drugače.