Včer sem se se usedla v taksi pa vprašala taksista, če slučajno hoče, da mam masko. “Ma kakvi,” je rekel, “samo ti polako.” Itak je bil tud on brez. Sem ga vprašala, če njemu kdo kdaj kej zasika, nej si jo da gor. Pa je rekel, da kakšni ja. Da se bojijo. No, pol se dejmo pa bat do konca življenja.

Ker ljudje se dejansko bojijo. Brat mi je rekel, da v Španiji ma večina ljudi po cesti še maske. Frendica je bla zdej v Kolumbiji. Isti šmorn. Večina ma maske na cesti. 

Mal vročine, pa kr panika

Par mojih frendov je blo zdej pozitivnih na korono. Vsi cepljeni. Ampak veste, kok jim je blo? K en navaden prehlad. Pa to mam jaz vsak teden. Iz nosa mi skoz curi, kašljam k nora že leta, vse me boli po prežurani noči. Mam občutek, da so ljudje preveč pomehkuženi. Mal vročine, pa kr panika. Jaz sploh termometra nimam. Jaz sem to na old school. Ta najbolj luškanemu v kafani zatežim: “Ej, dotakni se mojga čela. A mam vročino?” In če reče, da se mu zdi, da ja, nagnem dva ta kratka in voilà, ko nova takoj. Jebala me vročina.
​{embed_info_box}196756{/embed_info_box}

Veste kaj boli? Zlomit si palec na nogi, recimo. K mi je kosti kr na trikotnik ven fuknilo. Al pa potrgat si vse kite na nogi. Če bi tak folk fuknili nekam na rehabilitacijo od substanc, bi pocrkali. Tam je vročina najmanjši problem. Tam sam upaš, da te epileptični napad ne zagrabi. 

Majka milina

Itak da noben noče pristat na respiratorju. Sam mal dvomim, da se lahk to tok hitr zgodi. V glavnem, jaz živim, k da korona ne obstaja. Eni se laufajo pa za vsak kurac testirat. In pol logično, da beremo neke visoke cifre. Da bi pa povedali, da ni skor nobenmu nč, to pa ne.

Je pa ta korona štala prinesla tud pluse. Za začetek si videl, da eni niso tok normalni, kokr so izgledali. Teorije zarot so jih čist posrkale. Ker ni blo lokalov, smo začeli igrat pingpong in se vsaj delali, da športamo. Začela sem postopat po klopcah na soncu, ne pa bit skoz notr zaprta. Da smo mogli stat na dva metra, je bla tud majka milina, ker ne prenesem zraven sebe ljudi, razen če niso domači. Fotra sem navadila, da je moj osebni šofer, ker boga jaz nisem mogla na avtobus in zdej je kr tko ostalo. Pustila sem tipa in začela pisat novo knjigo. Sicer to dvoje nima veze s korono, sam zgodilo se je pa med korona štalo.
​{embed_info_box}196757{/embed_info_box}

Knjige pisat, I guess

Ker smo bli vsi bolj doma, sem naredila generalko stanovanja. Starše vidim manj in posledično se bolj razumemo. Mah, kaj vse se ni zgodilo v dveh letih. Za knjige pisat, I guess. Aja, še teta sem postala vmes. In doživela fucking 45 let. V končni fazi sta mi zadnji dve leti prinesli ful lepga. Ker živim, kakor da nč ni dalje. Edin s tisto kaznijo zarad maske pod brado so me zjebali. Pa da nisem mogla na pogreb od tete Nede. Dilerji ganje so delal normalno dalje, ker ni zmanjkalo vutre niti en dan. Trgovine so ble polne alkohola. V bistvu ni men manjkalo nč. Ampak je razlika, če ti nekdo ukaže, da mora bit tko, al pa če men sami paše, da je tko.

All in all, če pogledam dve leti za nazaj, ni blo glih vse tok slabo. Čudno in bedno, ampak ne tok slabo, kakor se mi je zdelo na začetku. Važn, da sem šla vsa zapušena klicat svojo dohtarco: “Zakaj mi tok jointov skadimo vsak dan skup, pa nobenmu ni nč?”