Kot staršu dveh osnovnošolcev v zadnji triadi mi ni všeč, da bodo učenci od 6. razreda naprej spet imeli pouk na daljavo. A kaj hočemo, tako pač je. Očitno je to nujno zlo. Ne najbolj nujno in ne čisto zlo, ampak vseeno. Del vsega tega sranja.
Prijaznimo se z vsem, da ne bo morda še huje. Zahajanju v lokale se ni težko odpovedati, nakupovanje v trgovinah je mogoče zreducirati na minimum, osebne stike omejiti, znati ceniti in prakticirati samotnejše oblike rekreacije ali brezdelja in prostega časa. Vsemu se lahko prilagodimo. Če se le hočemo. In če mislimo, da moramo.
Ampak pouk na daljavo … Bojim se, da bo to pustilo najbolj neprijetne in daljnosežnejše posledice. 

Digitalizacija

Pouk na daljavo je v bistvu šola po internetu. Digitalizirani in distancirani, pa tudi demotivirani pouk. To ni to. Ne šola v pravem pomenu besede, as we knew it. To je pouk s pomočjo video konferenc. To je skeniranje in/ali uploadanje domačih in kontrolnih nalog itd. To je preverjanje znanja s pomočjo (web) aplikacij. To je komuniciranje po emailu. To so roditeljski sestanki na Zoomu. 
Korona virus je na vseh nivojih pospešil digitalizacijo. Tudi v šolah. To seveda ni slabo. Vsaj ne načeloma. Šolo je treba digitalizirati v vseh ozirih, kjer se to lahko izkaže za produktivno. Pa ne samo šolo.
Seveda pa šola ni samo to. Šola je tudi vprašanje socializacije in avtoritete. Kako otroke in mladino socializirati na daljavo? Kako izvajati avtoriteto na daljavo? Kako otroke in mladino na daljavo pripraviti do tega, da bodo avtoriteto sami tudi upoštevali? In predvsem: kako jih na daljavo nekaj učinkovito naučiti?

SnapChat-švindl

Spomladi je sin pisal test iz fizike. Spletno stran z vprašanji je učitelj zagnal ob določeni uri. Dva razreda sta istočasno planila na Newtonove zakone, trenje, vektorje itd. Imel sem kaj videti.
Bil sem v istem prostoru in z nejeverno mešanico konservativne zgroženosti in liberalne prizanesljivosti opazoval sodobne metode osnovnošolskega plonkanja. Mulci so se povezali po SnapChatu! Direkt! Kdo ve koliko jih je bilo skonektanih. Bila je potrebna prav koordinacija, da so usklajevali pravilne odgovore (na vprašanja, ki jih je vsak od njih videl razvrščena po drugačnem vrstnem redu). Nisem mogel verjeti. Razmišljal sem celo, da bi posegel vmes in komunikacijo prekinil — ampak nazadnje nisem, ker se mi je zdelo, da sam proti petdesetim osmošolcem nimam šans.

To ni hec

Ko so otroci med prvim lockdownom hodili v šolo na daljavo nekaj metrov, so mnogi, premnogi starši ugotovili, da to ni hec. Da je velik del odgovornosti za šolanje padel nanje. Pa ne, da se tisti pravi, kvalificirani, pooblaščeni pedagoški kader ne bi trudil. Kljub prizadevanjem učiteljev so morali starši vskočiti z določanjem in uveljavljanjem urnikov nadobudne mladine. Ali z drugo, neprijaznejšo besedo: z avtoriteto.

Lanska snov in lanski sneg

Neprijeten občutek imam, da se to ne bo dobro končalo. Ne, če bo trajalo predolgo — ali če se bo šola na daljavo še večkrat ponovila. To sklepam po tem, da rezultati nekaterih prvih testov in kontrolk v šolskem letu 2020/21 niso najboljši. Pa seveda ne samo pri mojih dveh sinovih. Tudi iz drugih virov — učiteljskih in starševskih — slišim, da učenci slabše obvladajo lansko snov.
Domnevam, da je bil zahtevani nivo znanja po 1. septembru postavljen tako kot prej, ko je šola še potekala normalno, znanje pa je bilo po novem pač tako-tako. Postkoronsko, da tako rečem. Znanje na daljavo. Znanje od daleč.
Kaj storiti? Ne vem. Nagnati osnovnošolce, morda tudi srednješolce v šolo? Kljub vsemu? Pa bo, kar bo? Pripraviti konkretnejši in avtoritativnejši način dela in preverjanja znanja, če se že gremo šolo na daljavo?

Prevetritev kurikulumov

Socializirali se otroci že nekako bodo. Tudi naučili se bodo nekaj, saj so odprte glave. Verjetno marsikaj, kljub vsemu. A najbrž ne toliko, kot učitelji, ravnatelji, direktor Zavoda za šolstvo in ministrica za šolstvo mislijo, da bi morali znati. Pa tudi starši, po drugi strani, bomo že nekako preživeli v večnem dvomu, ali smo za znanje in socializacijo svojih otrok naredili dovolj. Saj to ni nič novega. To je večna dilema.
Imam pa bogokleten predlog: glede na situacijo je zdaj pač idealen čas za prevetritev kurikulumov. Da učenci in učitelji in starši ne bomo izgubljali časa in energije s snovmi in predmeti, ki niso najbolj nujni.