Mnogi bodo zasluge za to naključje pripisali vladi. Ali pa bodo bolje razpoloženi pozabili, da so za ukrepe, ki smo jih morali dati skozi — in ki niso bili vsi brez veze in prestrogi — obtoževali prav vlado. Ali ji celo odpustili, ko bo vse to enkrat mimo.

Pa vendar: kam so se poskrili protestniki, antivakserji, antimaskerji, antitesterji? Kam je izginil Stevanović? Kje je major Troha? Kje kolesarji? Kaj se dogaja ob petkih popoldan na ljubljanskih (in drugih) ulicah in trgih? Kako je mogoče, da ljudje, ki obsesivno, sistematično in kontinuirano dajejo vedeti, kaj si mislijo o družbenih zadevah, to kar naenkrat nehajo početi?
​{embed_info_box}191680{/embed_info_box}

Korelacija

Epidemiološko stanje in družbeno razpoloženje sta bili v teh dveh letih od izbruha ves čas povezani. Valovi virusa in temu primerni (ali neprimerni) ukrepi in pravila so povzročali bolj ali manj množično nezadovoljstvo ali celo uporništvo. Stopnja korelacije je bila vedno vidna in je takšna tudi zdaj. S to razliko, seveda, da so zaradi izboljšanja stanja ljudje zdaj manj zaskrbljeni ali vsaj bolj optimistični in čutijo olajšanje. Zato so tudi manj družbeno ekstrovertirani.

Zanimivo, da drugje po svetu ta korelacija ni tako opazna kot pri nas. Po tako imenovanih Konvojih svobode v Ottawi in Parizu ter demonstracijah na Dunaju ali celo v Wellingtonu bi lahko sklepali, da se epidemiološko stanje v Kanadi, Franciji, Avstriji in na Novi Zelandiji prav nič ne izboljšuje.

Antiklimaks

Meni samemu se to zdi totalen antiklimaks. Res je, da ne vem, kaj sem pravzaprav pričakoval. No, še enega preleta eskadrilje bombnikov sreče zagotovo ne. Rajanje na ulicah? Tudi ne. Seveda ne. Za veselje nimamo nobenega razloga — pa saj ga ne bi imeli, tudi če ne bi bili apatični, utrujeni in naveličani.

Razloge za jezo, razočaranje in nezadovoljstvo pa seveda imamo. To so običajno glavni motivatorji, ki poženejo množice na ulice. A zdi se, da smo jezni, razočarani, nezadovoljni samo še rutinsko, po narodnem defaultu. Tej pregovorni in ne nujno preveč škodljivi slovenski disfunkciji.

To pa najbrž ni dovolj za konkretne državljanske aktivnosti. Razen da se s stavkami in napovedanimi stavkami in z zahtevami za zvišanje plač spet prebuja sindikalizem. To je že verjetno znamenje, da se vračamo v običajne, materialne tirnice sociale.
​{embed_info_box}191681{/embed_info_box}

Če se nam bo še ljubilo

Če smo se tako težko privajali na novo normalnost — ali se (nekateri) v določenih primerih celo sploh nismo —, imamo vse razloge za domneve, da se tudi na staro normalnost ne bomo kar tako čez noč privadili nazaj.

Pa saj ni bistveno. The damage has been done. Če smo nekako preživeli 174-dnevno policijsko uro (od 20.10.2020 do 12.4.2021), bomo preživeli tudi navidez normalne čase.

Mladina bo spet hodila v šolo brez strahu (ali brez obetov), da se bo šolala na daljavo. V razredih bodo spet brez mask, pa testirati se jim tudi ne bo več treba. Tisti ta zoprni starši bodo spet zadovoljni, ampak tega iz oportunitetne previdnosti ne bodo pokazali.

Stara normalnost bo takrat, ko bomo spet sedeli v polno zasedenih gledaliških in koncertnih dvoranah. Stara normalnost bo takrat, ko bomo lahko sedeli v lokalih do konca odpiralnega časa, ne pa da bo že ob 10. zadnja runda. Če se nam bo sploh še ljubilo.