Temeljni politično-ekonomski argument državnega odkupa ni bil toliko poslovne narave, temveč bolj geopolitične in strateške. Slovenija želi ohraniti svoj vpliv na elitnih lokacijah slovenskega turizma in si kupiti čas za iskanje bolj strateškega prevzemnika oz. za morebitno drugačno strukturo domačega lastništva.

Sprega z madžarskim kapitalom, ki bi lahko zasedel pomembne lokacije — zlasti v Prekmurju in v njegovem zaledju —, je politično veliko bolj sporna, kot meni uradna Ljubljana. Madžarska želi ekonomsko vstopiti v Slovenijo, ker se politične elite na Madžarskem nikoli niso sprijaznile z izgubo dveh tretjin ozemlja po 1. svetovni vojni. Zato Orbán s svojim političnim populizmom in nacionalizmom podpira ekonomski prodor v sosednje države. Odtod nenavaden strateški prodor madžarskega kapitala v zadnjih letih na področje slovenskega bančništva (OTP Banka), naftnih derivatov (OMV), turizma (Lendavske toplice) in medijev (Nova24TV, Planet TV).

Temelj tržnega gospodarstva

Je “nacionalno” lastništvo podjetij pomembno? Je privatna lastnina učinkovitejša od državne? Tuja uspešnejša od domače?

Lastninske pravice veljajo za temelj tržnega gospodarstva. Njihova zaščita je merilo pravne države, tudi njenih demokratičnih institucij. Lastnina prinaša ekonomske koristi in tudi tveganja, pravno pravico upravljanja in prisvajanja, poganja interese. Pomeni moč in omogoča vpliv.
​Lastnina pa ni samo ekonomsko-pravna institucija, temveč nosi tudi kulturno in politično sporočilo. Domača lastnina je gradnik kulturne identitete nacionalne države, politični steber njenega preživetja in razvoja.
​{embed_info_box}193732{/embed_info_box}

Toda neoliberalna ideologija trdi, da je lastnina dejansko nevtralna, brez politične vsebine. Zato da je “nacionalno lastništvo” nepomembno, celo škodljivo, ker je manj učinkovito. V resnici pa je to del politične strategije širjenja “odrešujočega” kapitalizma in tujega kapitala v postsocialistične države.

Zlato obdobje povojnega kapitalizma v EU je tlakoval močan državni sektor, medtem ko so krize večinoma rezultat zasebnega kapitala. Rešuje jih spet državni intervencionizem in podobno.

Na pogorišču zablod

Slovenija je zaradi svoje razvitosti, odprtosti in prevladujočega ekonomskega nacionalizma majhne države ostala relativno zaprta za tuja vlaganja in lastnino. Dvajset let smo potrebovali za njuno širjenje, predvsem na pogorišču lastnih zablod in slabega upravljanja podjetij. Večino družb smo prodali, ker so jih zavozili domači lastniki s svojimi poslovnimi modeli, tveganimi odločitvami in slabim korporativnim upravljanjem.
​{embed_info_box}193731{/embed_info_box}

Tujci so vedno selekcionirali nakupe. Kupovali so družbe, ki so imele poslovni in tržni potencial. Skoraj vsa tradicionalna tekstilna, usnjarska, čevljarska, lesna in živilska industrija je poslovno propadla, tudi lastninske spremembe jih niso rešile. Kasnejšo žalostno usodo so doživeli nekateri veliki domači holdingi, tudi banke, pa številna zadolžena podjetja po veliki finančni krizi leta 2008. Lastniška struktura je po tridesetih letih razvoja države dodobra premešana. Spoznanja o njej pa ostajajo enako zamegljena.

Ni vnaprejšnjih resnic

Razvojna sposobnost države se kaže v sposobnosti servisiranja in obvladovanja različnih lastniških struktur. Ni vnaprejšnjih resnic, kateri nosilec ali oblika lastnine je boljša in ustreznejša. Država mora imeti jasno razvojno strategijo glede svojih konkurenčnih prednosti in dolgoročnih političnih interesov. Domači lastniki so pomembni, tudi politično-ekonomski deležniki, hkrati pa so nosilci ekonomskega, socialnega in kulturnega kapitala Slovenije. V tem se razlikujejo od tujcev, ki gledajo bolj na ekonomsko-finančne kot pa politično-socialne učinke.

Zato bi morali na drugi strani dobro omejiti politični vpliv na poslovne odločitve in izboljšati profesionalnost korporativnega upravljanja. Ključno merilo podjetniške države sta učinkovitost javnega sektorja in sposobnost javnega upravljanja zasebnih tveganj. “Nacionalni interes” ni politična zmerljivka, temveč kamen modrosti, kako uresničevati dolgoročne razvojne cilje države. 

Bomo zdaj lažje razumeli, da je ena od ustreznih rešitev začasnega podržavljenja Save v razpršeni prodaji delnic, vstopu domačih pokojninskih in zavarovalniških skladov, financiranju z razvojnimi obveznicami? Lastništvo povežimo z ekonomsko demokracijo. Dajmo ljudem možnost, da aktivirajo svoje prihranke, vlagajo v lastnino in razvoj slovenskih podjetij, tudi upravljajo z njimi. Preprosto in malce patetično: po tridesetih letih je Slovenija politično zrela, da jo ekonomsko spet prodamo Slovencem. Da bo “naše” tudi “vaše”. Kjer je to še mogoče.
​{opomba}193730{/opomba}