Kot ponavadi začenjamo s tekstom urednika rubrike Marka Crnkoviča, ki se sprašuje, ali gre za vprašanje ekonomskega interesa ali za nacionalni ponos in identiteto, kot se kaže skozi gospodarske dejavnosti. V prihodnjih dneh bodo sledili še prispevki ekonomistov dr. Bogomirja Kovača, dr. Jožeta P. Damijana, direktorja in glavnega urednika Časnika Finance Petra Frankla in antropologinje dr. Vesne V. Godina.

Dve, tri teze

Moja izhodiščna teza je torej dvojna, trojna.

1. Domače lastništvo podjetij v različnih dejavnostih in panogah je lahko, a ne nujno v ekonomskem, tako imenovanem nacionalnem interesu države.
2. Domače lastništvo je praviloma tudi stvar nacionalnega ponosa, ta pa z ekonomijo nima opraviti prav nič (razen da se nanjo kar na lepem vsi spoznajo).
3. Ta ponos je prenekaterikrat kaj klavrn in se na področju gospodarstva in lastništva vedno bolj pogosto spreobrača v sram.

Sram je nemara prehuda beseda. Recimo raje, da nam je marsikdaj nerodno. Upravičeno. Kar sledi, je torej seznam nacionalnih nerodnosti.

Ne gre vedno in ne samo za gospodarstvo. Lahko je tudi kaj drugega. Meni je za začetek recimo nerodno, da živim v državi, v kateri nacionalna, javna televizija ob izbruhu vojne ne zna ali ne more producirati spodobnih informativnih, vojnoporočevalskih vsebin, in da potem prenaša simultano prevedene vsebine BBC. Da se množice na nacionalne nerodnosti navajenih navijačev za preporod TVS nad tem sramotnim “sodelovanjem” z materjo vseh javnih televizij celo navdušujejo, pa je že razlog za sram v dno duše. 

Toda pojdimo malo v polpreteklo gospodarsko zgodovino.

Na zdravje!

Debata o nacionalnem interesu se je prvič razvnela pred dvajsetimi leti, ko je zaradi nečesa tako trivialnega kot pivo izbruhnila pivovarska vojna. Bad guys so bili takrat Belgijci (Interbrew), danes pa Nizozemci (Heineken). No, niso več, ker nas to pač ne zanima več. Razen tega gre za strateškega lastnika, ki ve, kako se stvari streže.

Danes so bad guys Madžari. Ti so kot nestrateški in ljudskemu glasu politično neljubi lastnik hoteli odkupiti delež konglomerata slovenskih — torej na rodno grudo postavljenih turističnih kapacitet — od nekega drugega, ljudskemu glasu sumljivega, napol anonimnega in definitivno anacionalnega nestrateškega lastnika (finančnega sklada).
Ta je po svoji strani zaenkrat še lastnik domačega, slovenskega, drugemu ljudskemu glasu politično neljubega nestrateškega lastnika. Zato je politično neljuba, a vendarle domača vlada urgentno ukrepala in milostno dovolila ali ukazala svojim lastniškim, upravljalskim, četudi nestrateškim institucijam, da ta delež odkupijo sami, da turistični nacionalni ponos ostane slovenski. Ker bi drugače postal madžarski. Ali ker je doslej bil luksemburški ali kakšen že.

Nalašč kompliciram, relativiziram, ironiziram. Ker to je komplicirano, relativno in ironično. Kar pa seveda ne pomeni, da nam ne sme biti nerodno, da Slovenci sami ne znajo imeti tega v lasti in upravljati, kot se spodobi.

Seznam nacionalnih nerodnosti

Seznam stvari, zaradi katerih nam je lahko nerodno, je dolg. Nerodno nam je lahko, da je Petrol odprodal svoje avtocestne restavraterske kapacitete Mövenpicku. So to storili zato, ker jim je bilo nerodno, da smo bili Slovenci še pred stoletjem ali dvema narod furmanov in gostilničarjev? Bog ve. Danes nam je lahko nerodno, da smo priznali poraz pred Švicarji, ki to kao bolje obvladajo.
​{embed_info_box}193727{/embed_info_box}

Nerodno nam je lahko tudi, da je propadla tovarna Rog. Ali da je propadla Mura. Je izdelovanje koles in oblačil kakšna posebna kunšt? Seveda ne. Kunšt je kvečjemu oblikovanje koles in oblačil, pa seveda prodajanje in trženje. Ampak če to znajo recimo Kitajci (Flying Pidgeon) ali Nizozemci (Van Moof) in Španci (Zara), zakaj ne znajo Slovenci?

Seznam stvari, zaradi katerih nam je lahko nerodno, se nadaljuje z naštevanjem držav ali narodov, ki so Slovenijo in Slovence še ne tako davno občudovali kot zgled inovativnega in propulzivnega gospodarstva, podjetnosti, marljivosti, varčnosti in še česa. Še dvajset ali trideset let nazaj — da ne rečem petdeset — so bili Madžari, Čehi, Hrvati, Srbi tisti, ki so se od nas učili. Slovencem so zavidali ne samo politično, socialno in kulturno, temveč tudi gospodarsko drznost, treznost, iznajdljivost.

Kaj delamo narobe?

In danes? Magnati teh nacionalnosti in/ali skladi iz teh držav danes kupujejo slovenska podjetja. Srbi kupujejo slovenske banke (Gorenjska banka) in telekomske ponudnike storitev (Telemach), Hrvati in Čehi so pokupili prehrambeno industrijo (Kolinska, Radenska).

Saj vem: radenska je še vedno radenska — ampak ali vam ni nerodno, da je radenska češka? In ali vam ni nerodno, da je pridevnik “češko” nekoč bil del slovenskega pogovornega besednjaka. In da nas danes ne bi smelo čuditi, če bi v češčini obstajal podobno pejorativen pogovorni pridevnik “slovensko”?

Kaj Slovenci delajo narobe? Zakaj imajo polna usta nacionalnega interesa — ali jih je celo sram, da ni nič naše (v narekovajih ali brez) —, sami pa ne naredijo nič konkretnega, da bi bilo drugače?

Slovenci ne znajo poskrbeti niti za blagovne znamke — ki so intelektualna lastnina —, kaj šele za knowhow, nepremičnine in dodano vrednost.

Kot vsega hudega vajenemu Slovencu se mi zdi naravnost enigmatično, da Kraš (since 1911/1950) vzdržuje svoje znamenite blagovne znamke kot dorina, ledena kocka, bajadera in domaćica. Ima to kakšno zvezo z lastništvom? Morda: lastnik Kraša je Mesna industrija Braća Pivac (since 1952).
In da ne bo kdo rekel, da je za slovenske probleme kriv komunizem oz. socializem. Tudi Hrvati so ga imeli. 
​{embed_info_box}193726{/embed_info_box}

Blagovne znamke

Kaj pa slovenske blagovne znamke? S tovarnami (in delovnimi mesti) grejo k hudiču ali vsaj v pozabo in na tržno margino celo najznamenitejše. Rog in Muro sem že omenil. Naj naštevam naprej? Elan. [Popravek in pripomba: Se opravičujem prizadetim, ki so se na mojo lapsus v Večeru upravičeno pritožilio: Bil sem tako prepričan, da Elana ni več, da se mi niti preveriti ni zdelo vredno in potrebno. Res je, da ne smučam. Ampak kako je mogoče, da Slovenec ne ve, da Elan še vedno obstaja?] Fructal. Alpina. Mont Metka. Rašica. (Pardon, tudi ta še obstaja, samo prodajati ne zna. Bi kupili roza mikico s karikaturo muce za 150 evrov?)

In še za konec: zakaj tistih sto ali koliko najbogatejših Slovencev kdaj ne poskrbi za nacionalni interes? Morda zato, ker jih je utrudilo ukvarjanje s spakujočimi se mački in se danes pač raje izležavajo na kavčih, tapeciranih z bankovci? Zakaj je Pro Plus kupil Čeh (bog mu daj mir)? Kako mu je sploh ratalo obogateti? Kako je ratalo obogateti Šolaku in Kostiću? Ali slovenski bogataši nimajo tega zapravljivega, plenilskega — ali kolikor-toliko socializiranega “greed is good” nagona —, da bi svoj keš (ali kredit) investirali vsaj v kakšno majhno, domačo, nacionalno interesantno zadevo?

Komaj čakam, da preberem, kaj na to pravijo ekonomisti.
​{opomba}193728{/opomba}