Pred dnevi je starejši moški na center za procesiranje neregularnih priseljencev v Dovru v Veliki Britaniji vrgel zažigalno bombo in si nato sodil sam. Le naključju se je treba zahvaliti, da je bil edina smrtna žrtev v tem napadu. Morda je verjel, da brani svojo domovino pred “tujo invazijo”, kot je neregularne migracije nedavno poimenovala nova stara britanska ministrica za notranje zadeve Suella Braverman.

Tudi v Sloveniji narašča sovražni govor do določenih posameznikov in skupin. Pojavlja se tudi nasilje. K sreči smo se — za zdaj — izognili najhujšim oblikam in izgubi človeških življenj.

Der Stürmer

A tako ni zaradi pomanjkanja nestrpnosti in sovraštva, še manj zaradi tega, ker smo v boju proti takšnim pojavom tako odločni in uspešni. Prej nasprotno. Če pustimo stvari takšne, kot so, je samo še vprašanje časa, kje bomo prvič polagali rože in prižigali sveče v znak solidarnosti in žalovanja za žrtvami nasilja, ki bi ga lahko preprečili in ki bi ga morali preprečiti.

Sovraštva je v Sloveniji veliko. Pred slabima dvema letoma je bil v tedniku Demokracija objavljen tekst, v katerem je avtor ljudi drugih ras primerjal s škodljivci in plevelom, ki jih je treba iztrebiti. Uredništvo je zatrjevalo, da je šlo za satiro. To je bil tipičen primer sovražnega govora, ki ga je v svoji “satirični” karieri — ki je dobila svoj epilog na nürnberškem sodišču — izpopolnil Julius Streicher, urednik nacističnega trobila Der Stürmer. Cilj dehumanizacije bodočih žrtev je postopno zmanjševanje družbene inhibicije do nasilja nad njimi.

“Satira”

“Satira” v tedniku Demokracija je nedavno doživela sodni epilog in tako je tudi prav. Podobno ustrezno reakcijo je te dni pokazal tudi AKOS. Agencija za komunikacijska omrežja in storitve je v inšpekcijskem nadzoru junijskega razgovora med voditeljem in gledalcem, ki je v oddaji Kdo vam laže na Nova24TV pozival k uporabi orožja, ugotovila, da je šlo za spodbujanje nasilja in sovraštva do skupine oseb. Primer še vedno obravnava tožilstvo.

Po drugi strani pa je govora, ki bi dosegal nujno zelo visoki prag za pravno sankcioniranje, v Sloveniji sorazmerno malo. Vsaj v primerjavi z govorom, ki ne dosega nujno zelo visokega pravnega praga za tožilsko intervencijo v svobodo govora, ki pa kljub temu širi nestrpnost in sovraštvo ter s tem posredno ustvarja pogoje, v katerih slej ko prej pride do nasilja.

A to še zdaleč ne pomeni, da ni razloga za alarm. Eden od razlogov, zakaj smo ob naraščajoči nestrpnosti in sovraštvu tako neučinkoviti, je tudi zmeda glede tega, kaj sovražni govor dejansko je. Nekateri s tem izrazom označujejo govor, ki dosega pravni prag za intervencijo in pregon, drugi pa tudi za vsako izjavo, ki “žali, prizadene ali vznemirja”, čeprav takšnega govora — po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice — kljub žaljivosti ni mogoče prepovedati ali kaznovati. ESČP izraza “sovražni govor” sploh ne uporablja, ampak v vsakem posameznem primeru glede na specifične okoliščine ugotavlja, ali določeni govor uživa zaščito po 10. členu Evropske konvencije za človekove pravice ali ne.

Nerešljiva uganka

Da bi presegli zmešnjavo, ki lahko po eni strani pripelje do tožilske hiperaktivnosti ter do prehitrih in preglobokih posegov v svobodo govora, po drugi pa tudi do neodzivnosti do izražanja nestrpnosti in sovraštva, ki kljub zaščiti po 10. členu povečuje tveganje za pojav nasilja v družbi, nekateri strokovnjaki namesto izraza “sovražni govor” uporabljajo izraz “nevarni govor”, ki ni definiran glede na prag pregona in v vsakem primeru zahteva najmanj družbeni odziv in družbeno sankcijo.

Če se stvari — po letih tavanja glede tožilskih interpretacij in razumevanja 297. člena slovenskega Kazenskega zakonika — v Sloveniji, upam, počasi spravljajo v red, imamo največji deficit ravno glede družbenega odziva in sankcioniranja sovraštva in nestrpnosti. Ne uspe nam reagirati na nevarni govor, ki ga ne moremo in ne smemo pravno sankcionirati. Koncept svobode govora v demokratični družbi je v Sloveniji mnogim še vedno nerešljiva uganka.

Dejstvo, da določene izjave zaradi spoštovanja svobode govora ne moremo in ne smemo prepovedati ali kaznovati, ne pomeni, da takšnega govora ne moremo oz. celo ne smemo najostreje obsojati. Z družbeno obsodbo, denormalizacijo, debanalizacijo sovraštva in nestrpnosti v družbi na noben način ne kršimo svobode govora. Ravno nasprotno! S tem ustvarjamo pogoje za učinkovitejšo zaščito vseh človekovih pravic, političnih svoboščin in demokratičnih vrednot v družbi. Če tega ne razumemo in če tako ne ravnamo, smo soodgovorni za stanje, v katerem smo in v katerem se že pojavlja nasilje in se bo še pojavljalo.

Deficit preventive

Zaradi vpliva, ki ga prinašajo položaj in s tem povezane odgovornosti, je v tem kontekstu treba posebno pozornost nameniti vlogi predsednika republike. Iz spoštovanja do funkcije, s katere odhaja trenutni šef države, bom v komentiranju razumljivo zadržan. Odhajajočemu predsedniku republike ne moremo očitati pomanjkanja odločnosti v zavzemanju za strpnost, dialog in medsebojno spoštovanje — tako na deklarativni kot na abstraktni ravni. A ta njegova odločnost nikoli ni prišla do izraza, ko je prišlo do konkretnih primerov izbruhov sovraštva, stigmatiziranja in dehumanizacije nekaterih posameznikov in družbenih skupin. Še posebej tistih najnevarnejših, izraženih v medijih ali s strani nosilcev politične moči. Spomnimo, da je predsednik ves svoj mandat, ob vse pogostejših konkretnih izbruhih verbalnega nasilja — vključno z zgoraj omenjenim iz Demokracije, ki je bil nazadnje tudi sodno sankcioniran — v imenu spoštovanja različnosti mnenj in svobode govora ostajal oglušujoče tiho. Deficita preventive ni mogoče kompenzirati s naknadnim jejhata, jejhata jadikovanjem v odzivu na situacije, v katerih banalizacija sovraštva dejansko pripelje do nasilja.

Razmerje moči

Za oceno resnosti in s tem povezane potrebe po pravni ali družbeni reakciji na nevarni govor je ključno tudi razmerje moči med tistim, ki širi sovraštvo in nestrpnost, in tistim, ki je njegova tarča in žrtev. Najbolj zavržno in najbolj nevarno je sovraštvo, ki ga širi nekdo na poziciji političnega vpliva in moči — in to do posameznikov in družbenih skupin in na podlagi njihovih osebnih okoliščin, veroizpovedi, narodnosti, spolne usmeritve, spola, barve kože.

Zelo nevaren je govor, ki z naklepnim žaljenjem in lažmi podpihuje in usmerja srd svojih ideoloških podpornikov z namenom diskreditiranja institucij, ki imajo v družbi vlogo demokratičnih varovalk, in v njih delujočih posameznikov. Tudi pri nas smo pogosto priča napadom na pravosodne organe, medije in civilno družbo. Takšno početje ne krši samo človekovih pravic posameznih oseb. To je resna grožnja demokraciji, saj lahko pripelje do nasilja.

Doslednost

Eden od pogojev za kredibilnost in učinkovitost naporov proti širjenju nestrpnosti je doslednost. Daleč od tega, da bi bili vsi enaki. Pa vendar do neprimernega diskurza ne prihaja le na eni strani političnega polja. Kot ilustracijo lahko navedem izraz “smrt janšizmu”, do katerega imam sam velik zadržek. Čeprav se v celoti strinjam z oceno tožilstva, da ne pomeni grožnje s smrtjo in ga torej ni mogoče kazensko preganjati, ne razumem, česar od tistega, kar bi želeli sporočiti z njim, ni mogoče izraziti z besedami kot recimo “dol z janšizmom”. Omemba smrti v kakršnemkoli kontekstu objektivno ne koristi nivoju politične kulture in boju proti nestrpnosti v družbi. Ta in podobni diskurzi servirajo zelo lahke voleje vsem tistim, ki bi s kazanjem s prstom na druge radi odvrnili pozornost in relativizirali lastno početje.

Tukaj in danes

Zadnji sodni in tožilski postopki, odločba AKOS glede Nove24TV in odločen odziv predsednika vlade na nasilje, do katerega je pripeljalo širjenje nestrpnosti in sovraštva, so znak, da se v Sloveniji vendarle počasi začenjamo zavedati, kako globoko smo zabredli.

A do zasuka trenutnih trendov je še dolga pot. Na tej poti se ne moremo in ne smemo zanašati samo na tožilce. Brez svobode govora ni delujoče demokracije. Zato se je treba vzdržati prehitrih in preglobokih posegov — pa čeprav bi bili storjeni z najboljšimi nameni.

Pomembno vlogo ima tudi samoregulacija stanovskih medijskih združenj, predvsem pa moralna avtoriteta in moralna integriteta tistih, ki zasedajo najvplivnejše politične in druge položaje v družbi. Na dolg rok je ključno tudi izobraževanje za demokratično državljanstvo, s katerim na mlade prenašamo znanja, demokratične vrednote, solidarnost, empatijo in sposobnost kritičnega razmišljanja. Vse to jim omogoča, da prepoznavajo in se upirajo podpihovanju predsodkov in širjenju nestrpnosti in sovraštva v družbi. A da bi bili uspešni v prenašanju demokratičnih in civilizacijskih vrednot na mlajše generacije, se je treba takoj, odločno in učinkovito začeti boriti proti širitvi nestrpnosti in sovraštva med tistimi — in predvsem s strani tistih —, ki so na pozicijah moči že tukaj in danes.