Nikoli nisem marala slovesov, zato se tudi nikoli nisem ne znala ne želela poslavljati. Mislim, da tega ne znam dobro sprejemati zaradi sentimentalnosti. Ker sentimentalnost in zdrav občutek za poslavljanje pa res ne gresta skupaj.
Ne vem, ali mi glede tega gre na bolje. Vem pa, da sem v zadnjih dveh letih dobila veliko prakse s poslavljanjem. Gledala sem, kako ljudje odhajajo od mene in kako jaz odhajam od ljudi. Vedno znova sem odkrivala svoje skrite plasti in samo sebe presenečala. Ne verjamem ljudem, ki pravijo, da jih presenečajo samo drugi. Zdi se mi, da znamo sami sebe še najbolj presenetiti.

Kaj se mi dogaja

Od začetka pisanja te kolumne sta minili dve leti. V tem času sem zapuščala svoje staro življenje in postajala nekdo drug. Tisti nekdo drug je zdaj jaz, ona od prej pa samo še spomin. Spomin, od katerega sem se dolgo poslavljala. Predvsem skozi pisanje te kolumne. Kot da sem se na ta način v svetu lažje razumela. Kot da sem potrebovala posrednika za lastne občutke. Kot da sem šele takrat dojela, kaj se mi v resnici dogaja v življenju. 
V teh dveh letih sem prekinila stike, ki so bili skrhani že prej. Zapustila sem mesto, ki je postalo moj dom, in se odpravila na rimske počitnice.

Nune

Tega nikoli nisem nikomur povedala, ampak od nekdaj sem si želela izkusiti življenje v samostanu.
Zadnjih nekaj mesecev sem živela z nunama in bodočimi duhovniki. Nismo imeli veliko stikov, toda njihov ritem življenja sem nekako ponotranjila. Mislila sem, da moram biti taka kot oni — pa čeprav nisem. Bila je ena tistih močnih izkušenj, ki si jih bom zapomnila. 
V glavi sem imela že od nekdaj predsodke do posvečenih. Bila sem presenečena, ko sem v sredo zvečer pospravila še zadnje stvari iz svojega začasnega stanovanja in ko so se moje Rimske počitnice končale. Ob odhodu, na hodniku s sakralnimi podobami, me je nuna stisnila v objem. Mislila sem, da tega ne delajo. Da se to ne spodobi. Sama sebi sem se zdela prav neumna, da tako nasedam vlogam, ki jih ljudje izberejo. Pred tem sem jo videla samo kot nuno in ne žensko z materinskim občutkom.

Slovo

Z nasmeškom na obrazu sem se še zadnjič ozrla proti zgradbi, kjer so se končale moje rimske počitnice. Septembra, ko se spet vrnem, se bo zares začelo moje rimsko življenje. Na glavo sem si dala slušalke, zadonela je Jovanottijeva verzija Tognijeve skladbe Luna. »Ne verjamem, da je bil človek kadarkoli na Luni,« mi je rekla te dni neka prodajalka.
Dve leti nazaj sem se ob avgustovski prazni luni odločila, da začnem pisati kolumno. Ta teden sem se ob polni avgustovski luni odločila, da s pisanjem preneham.
Tole tukaj je torej slovo. Tole je moja zadnja kolumna. Ob tem me malce stisne. A vem, da ni nič narobe, če se končuje tudi to.