Kolumne od prazne do polne lune. Konec rimskih počitnic.

Nikoli nisem marala slovesov, zato se tudi nikoli nisem ne znala ne želela poslavljati. Mislim, da tega ne znam dobro sprejemati zaradi sentimentalnosti. Ker sentimentalnost in zdrav občutek za poslavljanje pa res ne gresta skupaj.

Ne vem, ali mi glede tega gre na bolje. Vem pa, da sem v zadnjih dveh letih dobila veliko prakse s poslavljanjem. Gledala sem, kako ljudje odhajajo od mene in kako jaz odhajam od ljudi. Vedno znova sem odkrivala svoje skrite plasti in samo sebe presenečala. Ne verjamem ljudem, ki pravijo, da jih presenečajo samo drugi. Zdi se mi, da znamo sami sebe še najbolj presenetiti.

Kaj se mi dogaja

Od začetka pisanja te kolumne sta minili dve leti. V tem času sem zapuščala svoje staro življenje in postajala nekdo drug. Tisti nekdo drug je zdaj jaz, ona od prej pa samo še spomin. Spomin, od katerega sem se dolgo poslavljala. Predvsem skozi pisanje te kolumne. Kot da sem se na ta način v svetu lažje razumela. Kot da sem potrebovala