Eno teh poletij sem s hčerko, ki je takrat imela kakih pet ali šest let, in psom preživljala na Korčuli. Ko smo bili na plaži, je okolico hotela zajel požar. Ko smo prišli do hotela, je gorelo že čisto blizu zgradbe. Tako da ni bilo več varno iti v sobo po dokumente in svoje reči. Kar pa sem vseeno naredila.

Skozi ogenj

Maša me je s psom počakala točno tam, kjer sem ji rekla, naj me počaka. In nato z avtom pod policijskim nadzorom po cesti čim dlje stran. Na obeh straneh ceste so gorela drevesa. Vozili smo skozi ogenj. Ko smo se prebili iz požara, sem imela vse, kar sem imela na sebi, povsem premočeno od potu. Kot bi skočila v vodo.

Zato mi novice o požarih, še tem manj pa posnetki ne vzbujajo nobene senzacionalistične radovednosti. Ali česa podobnega. Zanimivo, da tudi groze ne. Ampak odpor. Samo odpor.

Na vseh koncih in krajih

Letos gori na vseh koncih in krajih. Tako v Evropi. Kot tudi v Sloveniji. Kar je seveda posledica podnebnih sprememb. To je zdaj bolj ali manj jasno že vsem — razen Trumpu in njemu podobnim.

No, na otoku, kamor zdaj hodim na dopust, sicer ne gori. Letos ne. Je pa pred leti. A je vse tako suho, kot da je že september. September po dolgem, suhem poletju brez dežja. Suša je taka, da so prvič, odkar pomnim, v vas ponoči prišle divje svinje. Z mladiči. In pojedle vse, ker je bilo zelenega in sočnega. Lubenice na primer. In seveda smo se s kužki zvečer nehali sprehajati po otoku. Kar smo prej vedno počeli.

Skratka, podnebne spremembe so na delu. Kar povedo tudi domačini. Takih poletij še ni bilo. Odkar pomnijo.

Ne za abstraktne cilje

Ob tem je zanimivo, da pri vseh teh požarih nihče ne naredi nič, da se to ne bi več dogajalo. Ampak čisto nič.

V Sloveniji recimo razpravljajo o tem, ali bi bilo bolje, da bi namesto vojaškega letala kupili letalo za gašenje požarov. Jasno, da bi bilo bolje. Gori nam pred nosom. In nam očitno tudi vedno bolj bo. Vojne pa — vsaj zaenkrat, kot kaže — ne bo. Potrebujemo opremo za reševanje problemov, ki nas pestijo. Ne pa stvari, ki jih nihče ne potrebuje. Ki služijo samo abstraktnim ciljem. Kot recimo izpolnjevanju hipotetičnih obveznosti do Nata. Ipd.

Spremeni se pa nič

Še bolj zanimivo pa je, da se nič ne dogaja pri odpravljanju dejanskih vzrokov za požare. Znanost že leta in desetletja opozarja, da se bo zaradi klimatskih sprememb zgodilo točno to, kar se nam zdaj dogaja. In predlaga bistvene ukrepe zoper segrevanje. O teh ukrepih zoper segrevanje in zoper uničevanje okolja nasploh govorimo kar naprej. Na to temo sklicujejo mednarodne konference. Na njih razpravljajo o problemu segrevanja planeta. Razpravljajo o rešitvah. Se o njih pogajajo. In nekatere od njih celo izpogajajo.

Ampak v praksi se ne spremeni nič. Izpogajanih rešitev v praksi ne uresničujejo. Zakaj? Ali tistim, ki bi morali kaj narediti, ni jasno, za kaj gre?

Seveda vedo, za kaj gre. Seveda vedo tudi, kaj je treba narediti. Zakaj torej nič ne naredijo, da Evropa ne bi na vseh koncih in krajih gorela?

Logika ekonomske racionalnosti

Odgovor na ta vprašanja je v resnici enostavnejši, kot se na prvi pogled zdi. Dogovori in obveze z mednarodnih konferenc se ne uresničujejo, ker so v nasprotju z logiko, ki danes vodi zahodni, svetovni kapitalizem. To je logika ekonomske racionalnosti. To je temeljna, osnovna in prevladujoča logika današnjih zahodnih, kapitalističnih družb. Mednarodnih institucij. In globalnega svetovnega ustroja.

Ker kaj pomeni, da izpogajane rešitve niso ekonomsko racionalne? Najbolj preprosto povedano to, da se finančno ne izplačajo. Da ne prinašajo zaslužka. Profita. Da kapital celo nekaj stanejo. Da bi kapital za njihovo praktično izvajanje moral celo kaj plačati. In to iz lastnega žepa.

Ko gre za okoljske probleme, smo se lahko že tudi v praksi naučili, kako pri reševanju teh problemov ravna kapital. Na reševanje pristane samo, če realizacija teh rešitev pomeni novo možnost za zaslužka. Za povečanje lastnih profitov.

Če taka možnost obstaja, se kapital loti reševanja problemov. Recimo okoljskih. Takrat to naredi. Ampak samo zato, ker te rešitve prinašajo profit, ki mora biti višji od prejšnjih.

Nič prej

To logiko lepo ilustrira uvajanje električnih avtomobilov. Te so začeli uvajati kot alternativno rešitev problemov, ki jih za okolje proizvaja promet z vozili na fosilna goriva, šele takrat, ko se je avtomobilski industriji, torej kapitalu to izplačalo. Ko je postalo profitonosno. Vsaj tako in toliko profitonosno kot bencinske rešitve. Nič prej.

Okoljske probleme bi bilo treba reševati v dobrobit človeštva takrat, ko so se pojavili. Ampak ljudje in dobrobit človeštva po logiki ekonomske racionalnosti ne štejejo. Niso pomembni.

Koliko Evrope bo torej še moralo zgoreti, da bo kapital začel ukrepati in bo začel reševati podnebne probleme? Reševati v dobrobit človeštva, po logiki socialne racionalnosti — ne pa po logiki povečevanja lastnega bogastva?

Zdi se, da bo teh požarov še zelo veliko. Žal.