Podpiram petkove bicikliste, čeprav se jim ne pridružujem. Živim 25 kilometrov izven Ljubljane in nimam kolesa. Podpiram jih, ker tudi sama vidim v zdajšnji vladni strukturi več nedopustnih, akutnih, dolgoročno kroničnih, škodljivih praks, ki še hitreje kot prej razkrajajo in razdvajajo našo družbo, kot pa pozitivnih.
Bicikliste podpiram tudi zato, ker imamo vsi državljani za izražanje svoje volje nedvoumno in jasno zapisano pravico v 39. členu Ustave, ki govori o svobodi izražanja: »Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.«
Biciklisti si torej ne zaslužijo nobenega zgražanja, kritike ali celo nasilnega omejevanja. Ustava jim daje pravico, da so tam. Tudi niso nasilni. Izgredov ni, nikogar ne napadajo. Ovirajo samo promet, pri čemer so voznikom avtomobilov na voljo obvozi.

Protestiranje in odgovornost

A eno je protestirati, se hudovati nad razmerami in zahtevati odhod nepriljubljenega politika ali vlade — nekaj drugega pa je prevzeti odgovornost za to, kaj se zgodi po tem.
Če je bicikliranje namenjeno samo temu, da živcira aktualno vlado, je kratkovidno in brez prave strategije. Četudi bi se hipotetično zgodilo, da bi zdajšnja vladna garnitura morala oditi … — kaj pa potem? Komu bi zaupali vodenje, ne da bi ta nova vlada nato spravljala ob živce drugo polovico Slovenije?  
Ne potrebujemo nadaljevanja političnega pingponga med levimi in desnimi, med rdečimi in črnimi in belimi, med partizani in domobranci. Če nam po tridesetih letih samostojnosti, po vladanju vseh — od starih garnitur pa do političnih novincev, pa levih in desnih in takšnih in drugačnih — še vedno ni jasno, da v tem boju ne bo zmagovalca, potem res ne vem, kaj nas še lahko strezni.
Zavedanje, da smo v tem času izgubljali samo mi, državljani, državljani kot država, očitno ni zadosten nauk, da bi znali oblikovati jasna državljanska sporočila in jih na volitvah — pa čeprav po biciklističnem prevratu — tudi uresničili.

Luzerji junaške zgodovine

Pozabljamo, da mi državljani sami, s svojimi glasovi dovoljujemo, da se politika vrača za tri desetletja nazaj v ideološke globeli, nas s tem drži v preteklosti in namerno vleče nekdanje zablode in napake enih in drugih v današnji čas. Tako ustvarja novo vojno s podpihovanjem nasprotij med pripadnki generacij, ki tiste vojne nismo niti zakuhali, kaj šele, da bi se v njej borili.
Zato državljani ne moremo zmagati. Državljani smo največji luzerji naše junaške zgodovine. Kakorkoli jo že interpretiramo. Če ne bomo dosegli spravnega dogovora in enim in drugim odpustili — kot so to storile mnoge države po 2. svetovni vojni —, je naša edina možnost, da razkol izpred sedemdesetih let pozabimo — ali počakamo, da bo z generacijami izzvenel.
Kaj nam bo torej biciklistični upor, če ne bomo v stanju na prava mesta privabiti pravih ljudi? Bomo tekli še en mandatni krog? In na koncu ugotovili, da smo že spet tekli v prazno in da so minila še štiri leta nazadovanja?
Ključno sporočilo petkovih kolesarskih krogov torej ne bi smelo biti »dol z vlado Janeza Janše«, temveč … — »gor s pravimi ljudmi«.

Politično očiščenje

Zato potrebujemo politično očiščenje. Znebiti se je treba vojaških plaščev, morbidnega tona govorjenja in besednjaka izpred desetletij in se prestaviti v prihodnji čas. Čas empatije, modrosti, etike, zaupanja, daljnovidnosti, resnicoljubnosti, odgovornosti, spoštovanja in sočutja. Tudi odločnosti in poguma. Potrebujemo zavedanje, da politika ni toliko moč, oblast in vladanje, temveč bolj usmerjanje družbenega razvoja, ki smo ga državljani zaupali državi — v našem sistemu voljenim predstavnikom. Politika ni kofetkanje za strankarske, lokalne in družinsko-prijateljske interese. Politika ni fehtarjenje za banane in čebulo. Niso telefonski klici za maske in ventilatorje, ki jih bo dobavilo to ali ono podjetje. To je klientelizem, oportunizem in korupcija.
Politika je služba narodu.