Ker med letom nimam časa veliko brati, skušam to vsaj malo nadoknaditi na počitnicah. Tako vsako leto preberem tudi kakšno knjigo, ki jo imam na seznamu že več let. Letos je bila to med drugim tudi knjiga Mojce Širok Oblast brez obraza. Zgodbe o italijanski mafiji. Ocena: čista desetka. 
Ne zgolj zato, ker je knjiga izvrsten popis štirih tipov italijanske mafije: Cosa nostra, ’Ndrangheta, Camorra in Sacra corona unita. Večina nas je slišala za prvo in tretjo, ne pa tudi za drugo, ki je dejansko najmočnejša, in zadnjo, s katero so intenzivno povezane nekatere države bivše Jugoslavije kot recimo Črna gora.
Moja ocena izhaja tudi iz strokovnega zornega kota. Gre namreč za to, da je to, kar nam posreduje Širokova, odlična ilustracija pretvorbe domačijskega produkcijskega načina v neformalne mreže paralelne ali dejanske oblasti tam, kjer država odpove. In kot vemo, država redno odpoveduje ne le na jugu Italije, ampak tudi v vseh postsocialističnih družbah.

Obvladovanje teritorija

Mojca Širok je ob izidu knjige povedala, da izraz mafija radi uporabljamo preveč široko za delovanja neformalnih mrež tudi tam, kjer ne gre za mafijo. Zdaj, ko sem prebrala njeno knjigo dvakrat, pa moram reči, da je v postsocialističnih družbah mogoče govoriti vsaj o mafijizaciji neformalnega sektorja, če že ne o mafiji.
Razlog je v tem, da se vrsta socialnih procesov, ki jih Širokova opisuje v zvezi z italijansko mafijo, uveljavlja tudi v neformalnem sektorju v postsocialističnih družbah. Naštela jih bom samo nekaj. 
Prva značilnost mafije je obvladovanje teritorija. Teritorij v tem smislu ni samo ozemlje, ampak tudi ljudje, ki na njem (ali v neki instituciji) živijo. Mafija črpa svojo moč iz obvladovanja ljudi na določenem ozemlju.
Oče Golesano je to opisal takole: “Nadzira podjetja, posle. Veliko poslov, ki krožijo v mestu.” (str. 65). Načini obvladovanja so različni. Ustrahovanje. Izsiljevanje. Reševanje problemov. Delo.
Posebej zanimivo je delo. Župnik Pino Demasi je povedal: “Vedeti morate, da pri nas dela ni. Zato si ga ustvarim sam ali čakam na dar z neba — ali se po pomoč obrnem nanje. In če so mi našli mesto čistilca ali vratarja v bolnišnici, jim moram biti za to vedno hvaležen. Tudi jaz sem postal njihov. Delati moram, kar mi rečejo oni.” (str. 111) 

Drugi centri moči

Drugič: mafija deluje v povezavi z drugimi centri moči, zlasti politiko. “Marija Falcone mi je povedala, da je njen brat v mafijski prevladi videl nevarnost za demokracijo, v mafiji pa nekakšno antidržavo. Bil je prvi, ki je doumel, da so mafijske družine le oboroženi del Cose nostre in da je njena največja moč v povezavah z drugimi centri moči.” (str. 28)
V mafijskem okolju so možnosti delovanja za ljudi omejene. Domenico, član zadruge Libera terra (ki mafiji uspešno prevzema ozemlje), je problem opisal takole: “Lahko ostaneš in sprejmeš to kulturo, posredno ali neposredno postaneš del mafijskega sistema, sprejmeš njihovo igro in njihova poniževanja. Druga možnost je, da odideš.”
Tisti, ki ostanejo in ne sodelujejo odkrito z mafijo, postanejo posredno del mafijskega sistema. Člani neapeljske glasbene skupine A67: “Ljudje se ne zavedajo, da so v resnici tudi sami kamoristi, saj ne počnejo drugega, kot opravljajo neko delo. Camorra je tako vtisnjena v mentaliteto ljudi, da se ti včasih sploh ne zavedajo, da opravljajo nezakonito dejavnost.” (str. 156)

Omertà

Tretjič: v mafijskem okolju vsi vedo, kaj mafija počne. Vendar molčijo. Gre za znameniti zakon molka, “omertà”. Vincenzo, lastnik pekarne in bistroja, ki je prvi v Italiji prijavil poskus izsiljevanja in na sojenju s prstom pokazal na obdolženca, je povedal: “Veliko mojih starih strank k meni ne prihaja več. Moje dejanje jih je tako šokiralo, da se raje držijo stran. Omertà je vtisnjena v njihov DNK, v njihova srca. To, kar sem storil, je bilo zanje kot izdaja.” (str. 69)
Ti, ki molčijo in se ne vmešavajo, predstavljajo tako imenovano sivo cono. Domenico, član zadruge Libera terra v Polisteni: “Bela in črna nista problem. Vse člane klanov v Polisteni ti lahko pokažem. A največji problem niso oni, največji problem so tisti sivi.” (str. 115)
Mafija je povezana s kulturo priporočila. Oče Golesano jo je opisal takole: “To, kar bom zdaj povedal, vedno rečem z nekoliko sramu. Ampak Sicilijanci zaradi vrste razlogov živimo v kulturi priporočila. Ne verjamemo, da lahko vprašamo, ali imamo pravice. Če mora Siciljanec v bolnišnico, bo najprej povprašal, ali kdo tam koga pozna.” (str. 65)

Che male c’è?

Enako je mafija povezan z nespoštovanjem zakonov. Ne samo s strani mafijcev. Don Merola (str. 157): “Ta mentaliteta nezakonitosti je na Neapeljskem močno zakoreninjena in izvira predvsem iz zgodovine mesta. Neapeljčani so vedno živeli pod prevlado drugih, zato niso nikoli sprejeli zakona, ki jim je bil vedno vsiljen, vzpostavljen od zgoraj. Včasih se zdi, da nam je nespoštovanje zakonov kot prirojeno.”
Posebno poglavje v delovanju mafije pa predstavlja tudi tisto, kar Širokova imenuje mafijska mentaliteta in kar pooseblja vprašanje: “Che male c’è?” Kaj je v tem slabega? Kaj je slabega v tem, da prosiš za uslugo, namesto da bi zahteval pravico? Kaj je slabega v tem, če te nekdo nekomu priporoči? Če stečeš po opravku za kakšnega “moža časti”?« (str. 201)
Župnik Pino Demasi je povedal: “Ne, ni res, da je to zgolj kriminalni fenomen, to je mentaliteta. Mi smo vsi mafijci, vsi smo humus, iz katerega črpajo svojo moč.” (str.109) Člani skupine A67: “Naš prvi album se imenuje La Camorra sono io, Camorra sem jaz. S tem smo želeli poudariti, da je kamoristična mentaliteta v vseh nas. Ker navsezadnje camorra ni nič drugega kot nadvlada človeka nad človekom. V Neaplju se imenuje Camorra, na Siciliji Cosa nostra, na Kitajskem ali v Tokiu ali na Tajskem pa se lahko imenuje tudi kot katera koli multinacionalka, ki izkorišča otroke za sestavljanje računalnikov.” (str. 157)

Falcone

Kako v mafijskem okolju veš, da delaš prav? Ker te hočejo odstraniti. Lo Scisciolo, ki je delal v pisarni Združenja proti izsiljevanju za pokrajino Bari, je s tem v zvezi povedal naslednje: “Mene grožnje samo krepijo, ker pomenijo, da delam dobro, da moja pravna pisarna dela dobro. Ker pomeni, da smo napoti veliko ljudem.” (str. 187).
In kako je mafija obračunala z legendarnim tožilcem Falconejem? Tako, da mu je onemogočila napredovanje, ter z diskreditacijo z anonimnimi pismi in medijskimi napadi.
Falcone je šest mesecev pred smrtjo povedal francoski novinarki Marcelle Padovani tole (str. 29): “Umreš lahko zato, ker ostaneš sam. Ali zato, ker si igral igro, ki je bila zate prevelika. Pogosto lahko umreš tudi zato, ker nimaš potrebnih zavezništev, ker nimaš podpore. Na Siciliji mafija udari tiste predstavnike države, ki jih država ne zaščiti.”
Na Falconejevm pogrebu so Palermčani predstavnike države izžvižgali in jih pospremili s klici “morilci”.