Sergej Lebedjev (1981) je ruski geolog, esejist, novinar in pisatelj se je sedem let udeleževal številnih ekspedicij na severu Rusije in v osrednji Aziji. Tam ga je začela zanimati zgodovina gulagov, zato je to tudi pogosta tema njegovega romanopisja, zlasti v prvencu Dežela pozabe (2010). Objavil je še štiri romane, ki so jih prevedli v več kot dvajset jezikov. Živi in dela v Berlinu. Dežela pozabe je izšla pri Beletrini v paketu Fabula 2022 v prevodu Sare Špelec. 

Sergej Lebedjev: Dežela pozabe

Ko se z nočnim vlakom odpelješ iz velikega mesta, utoneš v sen in se predramiš v neskončnem kraljestvu daljnovodov, rek, cest in poljan. In čeprav stanovitna pokrajina začudeno zre za drvečim vlakom, ti grički in obronki gozdov vsake toliko pomežiknejo; z višin te pozdravijo triangulacijski stolpi: trinogi Marsovci, ki — po geodetskih meritvah — še dolgo ne bodo osvojili Zemlje, ker si bo primat vsak hip izborila — prva, druga, tretja … — cerkev, križ pa bo izgubil povezavo z vero in obveljal za prostorsko mero. 

Toda tam, kjer se osrednja Rusija konča in utre pot tajgi, je vse manj in manj cerkva; kjer vlak prečka neprehodni, gosti, gluhi, z močvirji, gozdarskimi območji in pasovi posek prepredeni severni gozd, se iz zemlje priplazi mrakobno mahovje in poseli temno vznožje belih jelk; ne, to ni poganski duh, temveč njegove starodavne korenine, zato križ, s katerim so prvič zamejili prostor in ga postavili v središče vesolja, izginja v nenasitnem podzemnem mraku, ki je, kot sluzaste rečne alge, brez začetka in brez konca. 

V gorovju arktičnega kroga mi je pot nekoč prekrižala alpinistična odprava; še danes ne vem, ali so bili menihi ali samo goreči verniki, a kakorkoli že: na najvišji okoliški vrh so privlekli velikanski izklesan križ, namenjen “krstu” tajge in gorske verige. Beseda je dala besedo in izvedel sem, da so si ga na hrbet naložili že sedmič, ker naj bi vsi prejšnji križi končali pod plazovi ali skalnimi podori in brez sledu izginili.

Proti severnemu morju

Čez nekaj dni sem tudi sam splezal na vrh; v dolini so plimovale večerne sence, v višavah pa je dan še kar vztrajal: v večernem soncu se je lesketal s kamenjem pričvrščeni križ, za katerim se je odpiral pogled na gozdnate — in kot jajce jajcu podobne — gorske obronke. Ne, markantni križ nima kaj iskati v brezoblični, skrivnostni, samozadostni in samosvoji divjini, ki ne prenese nobenih tujkov in mu bo zato slejkoprej obrnila hrbet; nekaj mi je reklo, da bo nenasitni gozd proti križu vsak trenutek stegnil svoje goste mahove “lovke” in ga meni nič, tebi nič pogoltnil. 

Ko sem se predramil, smo torej že prečkali osrednjo Rusijo in se približali tajgi; vlak je proti severu zavil vzporedno z velikim kanalom, kjer so za borovimi gozdovi bile lesene zapornice; skoznje je tekla iz jezera zajeta voda, ki je potovala proti granitnemu porečju, in prepričan sem bil, da bo v ozkih kanalih zdaj zdaj zmanjkalo vode, da bodo ladje dvignile jambore visoko nad drevesa in da tuljenju ladijskih siren ne bo ne konca ne kraja; železnica je vodila mimo jezera, kjer so ob kanalu bila strnjena mesta in naselja z nizkimi hiškami: z neba so jim žugali visoki pristaniški žerjavi in kupi hlodov, ki bi jih vaščani brez vseh teh jezer in obrežnih gričev imeli že vrh glave. 

Kanal je vodil proti severnemu morju; velikansko kopno površino je prvi povezal s številnimi rečnimi potmi in olajšal življenje prebivalcem, ki jim je drsenje bilo ljubše od valjenja, rečeno drugače: ljudje so se kopnemu na veliko ogibali že takrat, ko so po starih poteh plule predpotopne tovorne ladje. Kdo ve, morda pa kanala sploh niso zares potrebovali in so z njim, kako simbolično, želeli vodi dati prosto pot in ji dovoliti, da brezskrbno teče naprej in naprej; mehanizem zapornic je bil z nosilnimi stebri in loki vred kot nekakšno tovorno svetišče, kot rečno preročišče, ali, kaj bi slepomišili: kanal je postal kateter, kamor se steka življenje veličastne dežele; na obrežju enega od jezer je stala tovarna papirja, kar pomeni, da so gozdove sekali zaradi besede, ki je tukajšnjim krajem poslej vladala na papirju. 

Na gosto poseljenih vasi in naselij ni manjkalo ne pri železnici ne pri kanalu; mimo njih so — z napovedjo dveh različnih tokov, podvojenim prizadevanjem in navdušujočo dvojno vizijo — vozili vlaki in ladje, da je vse dišalo po peronu in pristanišču, ali če zavijemo v drugo smer: po pristanišču in peronu; prebivalci niso živeli od dela na zemlji, marveč jim je kruh dajala enkrat preobremenjena, spet drugič skoraj čisto prazna vodna ali kopenska pot; kanal in železnica sta bila odrezana od sveta in sta bila prej okno v led kot v svet.

Hladno pivo, topli pirožki

Vlak je prispel na veliko postajališče, kjer nas je zaradi menjave lokomotive čakal dvajsetminutni postanek. Na nizkem peronu po meri velikanov so se že drenjali trgovci in se kot lovski psi zapodili naravnost skozi vrata vagona; po večini so trgovale starejše in mlajše ženske, pa tudi otroci, ki so kar naprej lajnali eno in isto: “Topli pirožki: kadi se, kadi, hladno pivo: da bo bolj živo, ribe: sveže, naravnost iz mreže; slastne maline — vzbudijo skomine, kuhan krompir — zavit v papir, čipsi: hrustljavi — spečeni davi, voda: mineralna — stoodstotno globalna, pa še kefir — boljši kot sir!”; njihovo nadležno trgovanje je bilo eno samo blebetanje, “ker je treba plačati takoj, če ne, bo joj, dajte no mir, gospod — kakšna čaša?, vzemite vrečko — je vaša, steklenica pa ne — vrnite!”, a kljub lakomnosti ni vzbujalo prave lakote. Za priučeno trgovsko govorico in spretnimi kažipotnimi kretnjami so se, kdo bi si mislil, skrivali čisto pravi ljudje s čisto pravimi domovi; bog ve, kaj staro trgovko čaka za štirimi stenami: tam, kjer se najbrž stiska v kotu majhne sobice in skozi okno iz dneva v dan opazuje osovraženi zelenjavni vrt, tam, kjer se v enonadstropnih kolibah sredi barakarskega naselja na isti vrvi sušijo otroške plenice in ponečedene rjuhe bolnikov — prav tam, kjer ne bo nikoli zares na svojem. Usode trgovcev ne poznam, vem le, da bi se tudi jaz moral roditi v teh krajih in je samo naključje hotelo drugače; med tukajšnjim mestom in predmestjem so namreč bili rojeni moji starši, ki jim — z njihovim rojstnim krajem vred — še kako pripadam. Ko so lokomotivo končno zagnali in so sprevodniki že sedeli na svojih mestih, so trgovci stekli na drugi tir — tja, kamor je s severne strani izza ovinka pravkar pridrvel hitri vlak z dvojnimi rdečimi brki in velikimi, svetlikajočimi se očmi; meni pa se kdove zakaj ni nič kaj mudilo ugasniti cigarete in sem do konca postanka zrl za njimi.

Rože smrti

Kot bi vedel, da se bo na sosednjem peronu vsak hip prikazala starka s šopkom uvelih, povešenih cvetov kraljevo rdečih potonik, ki so še vedno opojno dehtele. Te rože sem zelo dobro poznal; kako jih ne bi, ko pa sem jih tolikokrat okopaval in njihove prepletene gomolje — kot črevesje — škropil z rožnatim kalijevim permanganatom; v začetku julija so na dači iz voljnih svetlikajočih se cvetnih popkov v enem dnevu pognali bujni temnordeči cvetovi s številnimi in bujnimi cvetnimi listi, ki so na višku bujnosti zgnili kot sočno granatno jabolko — kako brez soka je vse to; pa vendar je čudovito lepo, ko odcvetijo: čeprav si niso več niti malo podobne, so njihovi temnosijoči cvetovi kot kaplje krvi, ki pričajo, da njihov duh še vedno živi. 

Vem tudi, da so moje potonike z globokimi in nežnimi koreninami nekega dne zacvetele na grobu Dedka Mraka; da so postale rože smrti, ki pokojnika ne objokujejo, temveč zasenčijo in prerastejo — da je njihovo minljivo telo še najbolj podobno človeškemu in so torej prispodoba, a tudi odraz minevanja; na pogrebu dišijo pokojniku, potem pa jim — ne dotikajte se me — zadiši življenje; v cvetne popke Dedkovih temnordečih potonik so se velikokrat zavlekle drobne črne mravlje, ki so — kot temen madež na zelenju — napovedale skorajšnji razkroj. 

Ko je starka z okornimi prsti preprijela zaščitni ovoj, so se potonike nenadoma usule in — je to usodna napoved? — dokončno klonile; njeno uvelo življenje ni več imelo pravega smisla, zato je hitela domov in lovila zadnji vlak za — varno — smrt. Z zadnjimi močmi je držala šopek, ki ji ga ni uspelo prodati, in ni z njim imela več kaj početi: ker so ji roke že čisto odrevenele in sta jo pri življenju ohranjala samo še bitje srca in razbolelo drobovje.