Bom pa rekla, nej se grejo bunit k lastniku. Moj brat je sred Barcelone in ga čist boli kurac še za mojo kopalnico. Tko da sem si lepo pivo odprla in navila joint, fotr me pa zraven majstrov sam gleda, če sem normalna ob taki uri.

Ne, nisem normalna. Kar je blo videt v sredo na literarnem večeru. Tereza Vuk pa Jurij Hudolin sred Trnovga v Apotheki.

Trnow style

Da sva poseben tandem, je logično vsakmu. Ko sva mela nazadnje skup literarni večer v Celju, so naju mogli na poti do tja dat vsazga v drug avto, ker bi se drugač pobila. Kr težka, dva taka ego tripa na kupu.

Tokrat pa sva se šla Trnow style. Klemen Klemen pa take. Ko sem enkrat zabluzila pri Klemnu doma, je repal na sample svoje nove plate, sem sam to rekla: "Jaz bi rajš Floyde." Pol sem pa še razbila kozarec. In tko sva se šla s Hudolinom "keš pičke". Jebat ga, za budale izigravat je treba met keš. Sej pisat znava oba, sam kaj, ko je tok fajn se norca delat na svoj račun.

In kr naenkrat sem mela tam zraven sebe Igorja Vidmarja, Janija Kendo, Školča … Svašta. Zdej, plana nisva mela nobenga. Niti moderatorja ne nč. Pač impro liga, kar je ponavad itak najboljš. Prideš in si sam to, kar si. Moji literarni večeri niso uni, k se jih grejo ostali. Neki vse resno pa zagvantani vsi, ko da grejo k maši. Jaz pridem nasmejat folk, pa nej gre vse v pičku mater.

"A sva profesionalca al nisva?"

Drinke sva mela zastonj, gandžo so mi pa itak vsi nosili. In še kitarista sva mela. Ko je začel igrat od Breclja Škandal v rdečem baru, se je Hudolinu neki odfukalo in mu je prepovedal igrat Breclja. Pol sem se zanalašč drla: "Dej Breclja!"

Pol sem ga lovila okol Hudolina, ker on bi rajš klepetal na vse strani, kokr pa resno. "A sva profesionalca al nisva?" sem mu prodajala buče. Profesionalca sta izpadla recimo tko: "Glavo ti bom odbil!" Kr pred publiko. "Dej umir se ti že enkrat, če ne, grem domov!" In tko naju je gledal folk, kako svoje ego tripe furava. Najprej sem se ful bunila, da jaz ne bom brala, pol je pa Hudolin tok zaglavil, da sem sam še knjigo ven potegnila: "Jaz bi rajš brala!"

Ko sem brala tja v mikrofon, pa on men: "Ej, a bi ti mela dojenčka?" Jao meni, res. Folk je sam gledal pa se krohotal. Tok je bla že zmeda vse skup, da sem se začela dret: "Roke gor un, k je cepljen!" Mogla sem reševat situacijo. Če je kdo dvignil, roko se ne spomnim.

Showtime

Ker me prov boli kurac za cepljenje. To je showtime. Vid Valič in podobni se lahk sam skrijejo. Ob treh zjutri sem si končno naročila taksi. Za mano je priletel šef kafane, mlajši od mene: "Ej, a ne gremo do Hudolina na morje?" Pa kok smo mi stari, resno? Šestnajst? Grem kuča, sej plačali ste nas. Vse štima, vse super.

Dokler mi ni drug dan kelnarca iz Apotheke pisala: "Za 200 evrov sta spila. Od zdej naprej gostje nimajo več neomejenih drinkov."

What?

Svaka nama čast. Spila tok zastonj, da glava peče, pa še zraven sva bila plačan. Če mi računica laufa, sva šefa prišla iz prve enih 500 evrov. In še zjebala sistem za naprej, da nema više tok drinka zastonj.

Nč, majstri v kopalnici so končali, jaz grem pa res do Hudolina na morje. Sam kdo naju bo tokrat častil?