Kulumne
#lifestyle #odnosi #ukrepi #korona virus
Ker nas bo korona pokopala. Mah, nč več ne vem. It’s just an illusion …
Logo 31.08.2020 / 06.05

Dejte neki po resnic povedat. Kdaj ste nazadnje menjali masko? Date petkrat na dan novo na ksiht al furate isto že od marca?

»Sam še un komad Just an Illusion od Imagination slišim vzad v glavi.« — [Screenshot: Pevec Leee John v uradnem videu, 1982.]

Folk je ratal že čist živčen. Nobenmu se ne sme več rečt a ma nič. Pridem par dni nazaj v našo trgovino, stojim na blagajni in čakam prodajalko. Na koncu blagajne so časopisi in ena gospa, k je že končala z blagajno, je tam listala razne Lady, Story in podobno. In končno pride prodajalka, gospa zagrabi svoje stvari, jaz pa opazim, da je kupila Radar. In pač, da mal popestrimo dan, ji v zajebanciji rečem: »To se bere gospa. Radar. Ne pa une rumenarije.«
Modelka mi je tak grd pogled spustila izza maske in ful osorno nazaj prijavila: »Kaj bom jaz brala, si bom pa jaz določala!«
»Dobr je, gospa, ne se razburjat. Če je pa Radar kul.«
Še enkrat me pogleda, kokr da me bo glihkar ubila. Ko je šla, nisem mogla bit tih, da ne bi za njo rekla: »Gospa, če greste kej v knjižnico, pa še moje knjige vzamte!«
Pol je šele grdo pogledala, pa sam ven vsa furjasta čez vrata.

Radar

Blagajničarki je šlo ful na smeh, pa je sam to rekla: »Kaj čmo, eni so občutljivi.«
Občutljivi? Ker pohvalim revijo? Pol mi je en rekel, da sem jo v srce prizadela, ker je bil Radar ziher za moža. Hja, lej. Hočeš enmu polepšat dan, un ti ga pa skor zamori nazaj.
Ampak važno, da smo mel vsi maske gor.

Woohoo, končno …

Včer se pogovarjam s frendom. Bil je na koncertu. V Ljubljani, nima veze kje. Da je blo noro. Woohoo, končno spet en koncert. Super, sam a maske ste mel? Kakšne maske, vsi brez. Uni vzun, uni notr. Koncert poln ljudi. Ma čakte zdej mal. Za ker kurac morm pa jaz v naši jadni trgovini, k smo ponavad en ali dva kupca notr, met masko? Sploh ne vem več niti, a je obvezna al ne, ampak trgovka mi je rekla, da je obvezna. Sej marsikdo bi mi zdej lahk rekel: »Pa sej je na rabiš dat gor. Pejt brez, ko jebe vse.«
Sam men se po celmu mojmu življenju in vseh mojih štalah ne da zdej še z enim varnostnikom prerekat zarad maske, na keri piše »Odjebite vsi!«.
Kot rečeno, men ni nč več jasno. Mojim frendom v tujini tud ne. Zadnjič dobim sporočilo na FB od enga modela iz Modene. Nisva se vidla 20 let, nisva si pisala 20 let, nisva govorila 20 let. Skor me je kap. Bli smo ful frendi in smo hengali cele dneve skup po pubih, klubih. Ne mislit, da je lahko sam živet drugje. Logično, da se navežeš na folk.

»Ma dove cazzo sei?«

In me pokliče prek FB in ne da bi jaz bo 20 letih kak lep »dober dan« al pa kej. Kje, direkt: »Ma dove cazzo sei?« In obadva spet v smeh, ko da sva včeraj nazadnje skup žurala. Zanimivo, kako si določeni ljudje ostanemo v spominu in srčkih in kr nadaljujemo dalje, ko da ne bi minilo vmes 20 let.
Moj tip je bil zraven ko sva govorila (končno mu nisem težila med fuzbalom) in to je bla ura pa pol italijanščine, kokr da sem spet v Modeni. Sej ta Italijan celo zna anglešk in to dobr, sam nikol me ni bil vajen v angleščini, pa pač zdej spet italijanščina. Tip je bil čist šokiran kako govorim, predvsem pa to, da se vidi kakšni frendi smo bli. In zdej se slišva s tem modelom enkrat na teden. Mal iz tuge, mal pa da treniramo jezike.
In kokr zna anglešk, še zdej nima pojma, kje je Slovenija točno. Italijani res ne jebejo žive sile. Za njih so sam oni. Mu razlagam Trieste, gore dole in okej, sej se je napol zajebaval po mojem, sam zanjga sem Slovenija skor v Rusiji. In pol mi je dopizdilo vse skup in sem stavila na Melanijo: »A veš vsaj, kera je žene od Donalda Trumpa?«
»A si, la Melania. Certo.«
»Ok, ona je Slovenka, pa ni iz Rusije, ne?«
»Ma dai.«
Ta bi še kr gonil neki, da smo vsi iz Rusije skor. Jao res. In pol se je hvala kurcu spokal ven žurat, ker: »Jutr bo karantena.« Kakšna karantena spet?

Parlament na Luno

V 20 ih letih se je seveda spremenilo vse. In ta Italijanar ne živi več v Modeni. Sedem let Južne Amerike, zdej Portugalska. Računalničar, en tak šmorn k moj brat. In jaz vsa presrana takoj: »A vas mislijo na Portugalskem spet notr zapirat al kaj?«
Zdej spet ne vem, a se je zajebaval al kaj, k mi je deloval, k da je kakšno pivo preveč spil (jaz seveda ne, sam tok da sem začela o Melaniji nabijat), sam da počas jih že neki spet kontrolirajo bolj. Drugač pa nekak v istem stilu k mi. Maske notr ja, vzun ne.
Pol sem še brata v Barceloni mal potipala, pa je isto rekel. Da se spet zaostrujejo ukrepi. A pejt u kurac. In do kdaj bo tko? Dokler bomo šli Slovenci na Luno? Parlament gor pošljimo, pa čao zdravo. Dost mam vsega res. Sam še un komad slišim vzad v glavi Just an Illusion od Imagination.

Pod vlak

Kaj če spet zaprejo vse meje, pa se mojim kej zgodi? Ne more pridet brat na pogreb lastne mame zarad korone? Če se njemu kej zgodi, ne mormo mi do njega? Ker nas bo korona pokopala. Mah, nč več ne vem.
Sem pa neki čutila. Seveda sem se v teh 20 letih spomnila večkrat na našo modenese druščino. Sploh na Marcota. Pri Marcotu v njegovi top shit hiši od njegove mame smo ga pili večkrat. In delali piknike. Ampak bil je klasičen samodestruktivec moje sorte. Uničit samga sebe. In večkrat sem se vprašala, če je še živ. In zdej, k sva govorila s tem frendom Italijanom, ga v zajebanciji (morm nehat s temi svojimi kao zajebancijami, ker že una z Radarjem je popizdila) vprašam: »Kaj pa Marco? Je še živ?«
»Ne, pod vlak se je vrgel.«
Tokrat se ni zajebaval.

NAROČI SE
#lifestyle #odnosi #ukrepi #korona virus
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke