Zdi se mi zanimivo in zgovorno, da se v zvezi s proslavljanjem tako imenovanih prelomnih političnih dogodkov iz obdobja osamosvajanja še po tridesetih letih skoraj vedno skregamo. Kaj nam to pove o Slovencih?
Očiten in pričakovan, četudi ne najbolj natančen odgovor je, da je narod pač ideološko razklan.
To drži le deloma. Narod je ideološko razklan, če pojem naroda in razkola posplošimo na tistih nekaj preživelih in zaslužnih osamosvojiteljskih fanatikov, ki so takrat pač bili zraven in za to še danes terjajo spoštovanje in pozornost, in na žalujoče ostale, ki se jim tega ne ljubi več ne gledati in ne poslušati.
Teorija razkola tudi ne drži v tem smislu, ker se državljanom tega ne samo ne ljubi poslušati, temveč se jim predvsem ne ljubi zaradi tega prepirati. To se ljubi samo njim, osamosvojiteljem.
Ker če še niste opazili: vedno, ampak res vedno so oni tisti, ki spor sprožijo. Ker da dogodkom, zgodovini ne posvečamo dovolj pozornosti in/ali ne kažemo dovolj spoštovanja.

VSO vs. TVS

Tak primer je zdaj disclaimerska peripetija na Televiziji Slovenija. Naj na kratko povzamem: prejšnjo soboto, 7. novembra, je TVS predvajala nekakšno komemorativno dokumentarno oddajo ob tridesetletnici Demosovega sestanka v Poljčah. To je (bil) danes znamenit sestanek, na katerem je takratna vladna koalicija v razširjeni zasedbi sprejela odločitev, da bo 23. decembra 1990 plebiscit.
Prispevek, zaradi protikoronskih ukrepov zamišljen kot nekakšna virtualna proslava — special guest star je bil, guess who, kdo drug kot notranji minister Hojs v vlogi nekakšnega konferansjeja —, je nastal v produkciji Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), ne v produkciji TVS.

Izmikanje

Če prav razumem izmikajoči (in tako rekoč izsiljeni), naknadni odgovor RTV Slovenija, so prispevek objavili »na prošnjo VSO«, vendar so šele tik pred zdajci ugotovili, da »končni izdelek ni bil pripravljen v skladu s Poklicnimi merili in načeli novinarske etike, prav tako pa ni upošteval veljavnega zakona o grbu, zastavi in himni«.
Oddajo so potem le predvajali, vendar z naslednjo pripombo:

»Oddaja je nastala v produkciji VSO in ne izraža mnenja Televizije Slovenija.«

Nepismeni, kot holivudarji pač znajo biti, so v tem disclaimerju brez precedensa kdo ve zakaj omenili »mnenja« — kot da se ne strinjajo z izjavami ali celo ne s proslavljanjem samim, ne pa s producentovimi substandardi ali celo zaradi neskladnosti z zakonskimi predpisi.
A kakorkoli že, nastal je vik in krik. Na desnici, seveda, ki je edina legitimna dedinja dogodkov in varuška spomina nanje — saj da levičarjem osamosvojitev itak ni bila »intimna opcija«.

Alternativna teorija

Imam alternativno teorijo, zakaj je s proslavljanjem osamosvojitvenih dogodkov vedno problem.
Po mojem ne gre toliko za ideološko razklanost — ki je samo priročen argument in alibi za kreganje —, temveč bolj za trivialen, gospodinjski, tako rekoč lifestyle problem državljanske zavesti. 
S prazniki, ki obeležujejo slovensko osamosvajanje in osamosvojitev, nimamo sreče. Vsaj jaz je nimam. Trideset let je že od tistih pomembnih in prelomnih dogodkov — in skoraj prav tako dolgo jih tudi proslavljamo —, pa si še vedno nisem zanesljivo zapomnil, kako se ti trije prazniki imenujejo. Ker so si podobni. Ker slavijo eno in isto stvar v treh različnih trenutkih.
Datumi niso problem. Vem, da gre za 25. junij, 25. oktober in 26. december. Vem tudi, kaj se je v vseh treh primerih na ta dan (in katerega leta) zgodilo. Da je 25. junij dan državnosti, se ne motim več, to sem uspešno memoriral. Pri onih dveh pa ponavadi guglam, kadar moram in hočem biti natančen.

Zeh-zeh

Imam razloge za domnevo, da nisem edini, ki si tega ne zapomni (zlahka) in ki ga ti prazniki spominsko begajo. Še več! Sumim tudi, da podrobno zgodovinsko ozadje teh praznikov ne mene ne drugih navadnih državljanov niti ne zanima preveč. Vsaj ne detajli.
Saj vsi vemo, kaj se je takrat dogajalo. Saj spoštujemo dogodke, ki so pripeljali do osamosvojitve. Spoštujemo tudi akterje, ki so zanje zaslužni.
A tega se nam ne ljubi vsako leto gledati na televiziji. Ne ljubi se nam gledati podrobnega, v samo njim pomembne politične detajle in nianse usmerjenega, predvsem pa nostalgičnega, samovšečnega obujanja spominov.
To ne pomeni, da omalovažujemo osamosvojiteljske dogodke. Nikakor ne! Samo ne zanima nas. Ne preveč. Zato pa res nismo veleizdajalci! To nam očitajo samo zato, ker iščejo sovražnike. Magari namišljene sovražnike. Vse jim pride prav. Tudi to, da nočemo gledati dolgočasnih, zanič sproduciranih oddaj, ki jih snemajo diletanti po naročilu veteranov. Ali če jih že gledamo, da zraven zehamo. Še tem manj seveda na televiziji brez uredniških kriterijev in kompasa.