Nadaljevanje in konec včerajšnjega članka Smrt komu ali čému? (1.): Kako je Gorenak dobil Fajonovo na finto.
Pri vsem tem metanju moralnih rokavic in moralnem samopotrjevanju kot med Gorenakom in Fajonovo se seveda ne smemo čuditi, da je vse zmešano.
Tako zdaj recimo Nova24TV.si očita Šarcu, Brglezu in Tanji, da so se v primeru pobreške »grožnje s smrtjo […] zavili v molk […], [ker] »zagovarjanje kristjanov ni moderno, medtem ko [ob napadih] na istospolne vsi […] zbirajo politične točke«.
Tako kot je Fajonova nasedla Gorenaku in pribila, da se je treba boriti proti nečemu, kar sploh ne obstaja, pa tudi desničarjem ni jasna razlika med averzijo (enih) do Cerkve in averzijo (drugih) do homoseksualnosti.
Institucija in posameznik
Kot dokazuje inkriminirani grafit, je averzija do Cerkve brezpredmetna. Včasih že. Morda. Ni pa nujno. Lahko ima podlago v mnogih realnih zamerah. A kakorkoli: Cerkev je častitljiva in hierarhična institucija, ki inkorporira subordinirane in zveste posameznike, medtem ko je homoseksualnost na drugi strani samo skupek podobno čutečih posameznikov.
Udje Cerkve so seveda lahko užaljeni — eventualno upravičeno —, če kdo v nič deva institucijo, ki ji pripadajo. A za razliko od homoseksualcev se zato ne morejo čutiti osebno ogrožene. Ne zaradi enega brezveznega žaljivega grafita! Napad na Cerkev ni napad na človeka, napad na homoseksualnost pa je napad na posameznika.
Skratka, nehajte že enkrat nakladati. Čim prej! Politično in medijsko nakladanje in moraliziranje je v resnici bolj škodljivo in nevzdržno kot sámo grafitiranje — in vendar je po zgražanju javnosti sodeč ravno obratno.
Motenje posesti, skrunitev
Pri vsej tej zmedi se tudi ni treba čuditi, kaj vse dandanes ljudje jemljejo kot grožnjo s smrtjo. Grafit neznanega antijunaka, ki abstraktno in posplošeno apelira na prav tako neznane in naključne, netargetirane naslovnike, naj z njim delijo to metaforično antibiotično željo, da nekoga ali nečesa ne bi (več) bilo.
Grafit je kvečjemu motenje posesti oz. povzročitev materialne škode na privatni lastnini ali v skrajnem primeru skrunitev sakralnega ali kako drugače komu dragega objekta ali simbola. Ni pa za božjo voljo grožnja s smrtjo, če nekaj takega našpricaš na zid!
Slogansko, eliptično
Kako sploh razumeti to slogansko eliptično konstrukcijo, sestavljeno iz samostalnika »smrt« in predmeta v 3. sklonu?
Biti moraš dokaj omejen, da to razumeš kot konkretno smrtno obsodbo ali poziv k eksekuciji. Niti partizansko geslo »smrt fašizmu« ni čisto dobesedno pomenilo, da je treba pobiti vse fašiste — čeprav zmaga v vojni pač precej sovpada z množično smrtjo nasprotnikov.
Udje Cerkve so seveda lahko užaljeni — eventualno upravičeno —, če kdo v nič deva institucijo, ki ji pripadajo. A za razliko od homoseksualcev se zato ne morejo čutiti osebno ogrožene.
En sam zapor
Skratka, nehajte že enkrat nakladati. Čim prej! Politično in medijsko nakladanje in moraliziranje je v resnici bolj škodljivo in nevzdržno kot sámo grafitiranje — in vendar je po zgražanju javnosti sodeč ravno obratno.
V zvezi s primerom SDS-ovskega smrkavca, ki šprica grafite po Twitterju, da je krivosodje v bistvu koza nostra, pa samo naslednje: tako kot ne obstaja »klerofašizem«, tudi »mafija« ne obstaja. Ne v Sloveniji. Ne v tem smislu. Fajonova in Mahnič mentalno halucinirata.
Zato bodite previdni z ovadbami in kazenskimi sankcijami. Danes Žan Mahnič žali sodstvo, jutri Tanja Fajon anonimne pobožnjakarje, v torek pa bo že spet kak nov grafit. Da se ne boste nekega dne zbudili v državi, ki bo en sam zapor.
Opomba:
Konec.