Novinarstvo se je le počasi otresalo primeža politike in ideoloških predznakov, toda očitno se ga ni nikoli povsem otreslo. Žal tudi zato, ker je sámo tako želelo in dopustilo — in ne (samo) zato, ker bi ga politika tako stiskala.

Udarec novinarski integriteti

Vsak od novinarskih prestopov v politične vrste je po svoje zadal udarec novinarski integriteti in načel verodostojnost, ki je za novinarja temeljna. Če je šlo za uveljavljene novinarje, je bilo od primera do primera vedno težje dokazovati novinarsko neodvisnost in utemeljevati razloge za zaupanje v medije.

Kdo bo še verjel novinarjem, ki gredo v posteljo z eno ali drugo politično opcijo? Kdo bo še kaj dal na novinarje z agendo, ki se v spregi s politiko odmikajo od bistva svojega poklica, s tem pa tudi od javnosti?

Zato smo se morali vedno bolj zagovarjati tisti, ki še verjamemo v profesionalno in etično novinarstvo. Večina novinarjev si prizadeva tako tudi delovati, čeprav odmevni primeri prestopov v politiko ali v podporno politično mašinerijo preglasijo tiho večino.

STA in RTV

Neodvisno, kritično novinarstvo, ki v demokratičnih družbah nadzira oblastne strukture, krvavo potrebujemo. Če kdaj, se je nujnost svobodnega delovanja medijev izkazala prav v času vladavine Janeza Janše s pritiski in napadi na medije in novinarje, ko je Slovenija strmoglavila na lestvici svobode medijev in padla tudi pod Hrvaško. Najbolj očitno se je to dogajalo s finančnim stradanjem STA — ki ga je pomagala zaustaviti tudi civilna družba z donacijsko kampanjo —, še bolj pa s političnim prevzemanjem RTV Slovenija.

Ta se v vseh svojih brutalnih razsežnostih kaže danes, ko je — kako ironično! —, mesto direktorja TVS ob asistenci spolitiziranega Programskega sveta prevzel ravno nekdanji šef vladnega Urada za komuniciranje Uroš Urbanija.

Urbanija zdaj potihoma in povsem mirno nadaljuje transformacijo informativnega programa po meri strankarske politike. Vse se odvija v začrtani smeri uničenja javnega servisa. Kljub odporu velike večine novinarjev Informativnega programa in kljub stavki, ki je ob vztrajni diskreditaciji stavkajočih in sprevračanju bistva postopoma izgubila zalet. In kljub poskusom, da bi se na RTV vendarle poenotili in se skupaj zavzeli za ohranitev osrednjega javnega medija.

Pravica do prestopa

Rahlo absurdna je v današnji luči situacija, v kateri nam aktualna oblast dopoveduje, da bo depolitizirala RTV Slovenija, hkrati pa se novinarji sami politizirajo.

Osebno ima seveda vsakdo pravico do poklicnega prestopa kamorkoli že — v politiko, biznis, piar … Mora pa pri tem sprejeti tudi tveganje, da bodo tudi njegovo dosedanje delo ocenjevali skozi to prizmo in seštevali sosledja dogodkov in ravnanja. Novinar mora biti pripravljen na opažanja in opazke javnosti in jih razumeti, pa če je namen njegovega prestopa v osnovi še tako čist in do neke mere tudi posledica razkroja medijske krajine.

Medijsko krajino so novinarji s prestopi v politiko že v preteklosti poskušali (pre)urediti. Toda čeprav so bile te njihove odločitve tudi posledica frustracij, brezupa v medijih in omejenosti vpliva novinarskega dela, so se pri tem ujeli v zanko (vprašljivo realnih) pričakovanj, da je politika učinkovit vzvod za družbene spremembe, pa tudi za doseganje osebnih ciljev.

Pretvarjanje političnih propagandistov

Obenem ni zanemarljivo, na kar je ob burnih odzivih na zadnja prestopa Vesne Vuković in Petre Bezjak Cirman iz Necenzuriranega k vladajočemu Gibanju Svoboda in na UKOM opozorila kolegica s TV Slovenija Jelena Aščić. Precej hujše se ji namreč zdi, da politični propagandisti ostajajo v medijih in se pretvarjajo, da so novinarji. Tudi to žal drži kot pribito. Zato ne čudi posplošeno zmerjanje novinarjev s plačanci in servilneži, ki da delajo po nareku.

Še ena plat problema pa je vračanje novinarjev politikov v novinarstvo. Prestopanje v tej smeri je za kredibilnost medijev najslabše. A slej ko prej se vsaka taka ali drugačna sprevrženost normalizira.

Podplačan, razvrednoten, razslojen

Obenem pa širši kontekst ne dela v prid novinarstvu, niti vztrajanju v novinarstvu. Razmere v medijski industriji se (tudi zaradi vseh dosedanjih politik) še zaostrujejo. Poklic je podplačan in glede na pogoje in naravo dela razvrednoten, hkrati pa še notranje preveč razslojen, da bi lahko odločneje (ob)stal na skupnem imenovalcu.

Lastniško je zavožen (pre)velik del medijev. Pri kupčkanju za medije so si mnogi lastniki kupovali predvsem možnost lastnega vpliva in vzvodov za sklepanje drugih poslov in izsesavali dobičke na račun krčenja stroškov in racionalizacij. Novinarji pa smo medtem delovali na etični pogon in verjeli, da neodvisno od teh procesov lahko "samo" opravljamo svoj posel.

Racionalno gledano

Pretresi ob prestopih v politiko ali v podporne službe oblasti, ki so za nekatere novinarje karierni izziv, racionalno gledano niso najhujše, kar se je v medijih že dogajalo in kar se gotovo še bo. Širša realnost je vse bolj podobna karikaturi. Tu se ni treba prav ničemur več čuditi. Tudi temu ne, kje je in kam pada preiskovalno novinarstvo — kolikor ga sploh še je. Prave podpore nima in je nikoli ni imelo.

Ne moremo se čuditi niti temu, da vsakič znova razočarani spoznavamo, da ne rabimo zunanjih sovražnikov, saj sta notranja razbitost in razklanost povsem dovolj — čeprav sta tudi posledica strateškega uveljavljanja metode skregati od znotraj in obvladati od zunaj. Osebni interes je pač pogosto močnejši od kolektivitete, pripadnosti in zavesti. Sploh če kolektivno načrtno razgrajujejo.

Slaba uteha

Zato se v novinarstvu znova in znova sprašujemo, za kaj si je sploh še vredno prizadevati. Vsakdo bo tako ali drugače upravičil svoj smisel, razloge, motive za odločitve, ki jih sprejme, in za posledice. Vse je del neke večje igre in morda niti ni tako usodno, kot se zdi. Lahko se še naprej razvrščamo na levo ali na desno, se obkladamo z očitki, si razlagamo, da so naši razlogi boljši in bolje utemeljeni od drugih, in si dopovedujemo, da smo na pravi strani. Če je v tej zaciklanosti res kak smisel.

Zdi se, da je bitka za integriteto novinarstva izgubljena. Toda v prizadevanjih za zaščito verodostojnosti je bilo tudi veliko dobljenega. Morda je ta ugotovitev slaba uteha —vendar je obenem tudi razlog, da teh prizadevanj ne opustimo.