Lepe tujke, zbirka treh zgodb romunskega pisatelja Mircee Cărtărescuja se poigravajo z avtofikcijo, saj v njej spremljamo pisatelja in njegove dogodivščine. Kot zapiše v uvodu, zgodbe “temeljijo na resničnih dogodkih in osebah, je pa v njih dosti več fikcije, kot se zdi na prvi pogled”. V zgodbi Antraks prejme nenavadno in nepričakovano pismo z Danskega, ki vsebuje sumljiv beli prah, ob čemer občuti precejšno paniko, zato nevarno pošiljko preda policiji, kjer pa se začnejo dogajati absurdne stvari.

V drugi, najdaljši, naslovni zgodbi Lepe tujke mu sledimo v Francijo na gostovanje romunskih pisateljev, kjer spet doživljamo razne bizarnosti, začinjene s humorjem. Zadnja zgodba, Bacovijanska, pa je satirična obravnava literarne scene in njene samozadostnosti.

Pisatelj, pesnik, esejist, univerzitetni profesor, literarni kritik in publicist Mircea Cărtărescu (1956) je najpomembnejši živeči romunski avtor, nominiran tudi za Nobelovo nagrado za književnost. Je domača in tudi že svetovna literarna zvezda in najbolj prevajan sodobni romunski avtor ter prejemnik številnih domačih in mednarodnih literarnih nagrad, med drugim tudi Vilenice leta 2011.

Mircea Cărtărescu: Lepe tujke | 1.

Pred približno tremi leti me je nekega zimskega jutra po telefonu poklical direktor znane literarne revije. “Gospod Cărtărescu,” je rekel ceremonialen glas, kakršnega premorejo samo ljudje v letih, ki so nekaj časa preživeli v obdobju med obema vojnama, “na naš naslov je za vas prispelo pismo iz Danske. Ko utegnete, pridite, prosim, ponj k nam na Brezoianujevo.” Že v tistem trenutku sem utegnil. Sam sem bil doma in takoj se me je polotil nemir. To se mi zgodi vsakič, ko na mojo pisalno mizo leže umazana, depresivna svetloba bukareških zim. Oblekel sem se in zakorakal v vlago, ki je vladala zunaj.

Po bulvarju Kogălniceanu sem šel na trolejbus. Ker je bila samo ena postaja, se nisem mogel prevečkrat vprašati, čemu zaboga sem prav jaz prejel pismo iz Danske. Razen Hamleta nisem poznal nobenega drugega Danca na svetu. Izstopil sem pri McDonald’su enako začuden kot na samem začetku. Prečkal sem cesto in se napotil proti umazanim ruševinam (arguably) najgršega bulvarja na svetu in se od tam odpravil naravnost proti stavbi Informacija, kakor se ji je reklo v tistih časih. Ker se bojim starih dvigal, sem se po stopnicah, vrednih Ministrstva resnice, povzpel do zadnjega nadstropja veličastne stavbe, kjer sem na veliko presenečenje naletel na zanemarjene, turobne pisarne, kakršne najdeš v Hiši tiska. Tajnica mi je prinesla kuverto. Bila je velika, oguljena in mehka. Na njej je bilo poleg mojega imena in naslova revije tudi po dolgem in počez z roko napisano še nekaj, kar ji je dajalo pridih … bizarnosti, kuverte, ki se je izgubila na nevidnih poteh pošte in se vrnila tja, od koder je odšla, polna navedb “naslovnik neznan, umrl, ne prebiva na naslovu” itd. Zahvalil sem se in s kuverto pod pazduho odšel.

Na ogromnih stopnicah — kjer sem v črnem plašču (ki so mi ga naslednjo zimo ukradli na letališču v Münchnu), prelepem za možica tako majhne postave, kakršen sem, izgledal kot silhueta iz nemškega ekspresionističnega filma — sem se ustavil, da bi pismo odprl, a tega nisem storil, ampak sem pri medli svetlobi začel prebirati del tistega, kar je na njem pisalo z zavito pisavo šolarja, ki ima precej težav s psihomotoriko. Moje ime je bilo napisano čisto narobe, kar se mi ni zdelo prav nič čudno. Pred nekaj leti sem namreč na knjižnem sejmu v Leipzigu na ogromnem neonskem cilindru zagledal svojo fotografijo, pod katero je pisalo Mircea Scartarecu … Čuden pa se mi je zdel napis po diagonali z enega vogala kuverte proti drugemu “Why don’t you sneeze?”. Takrat me je prešinila zla slutnja. Naj kihnem? Čemu bi kihal? V grozi sem otipal oguljeno kuverto. V njej so bile reči raznovrstnih struktur, katerih mehkoba in gostota sta se spreminjali. Občutek sem imel, da na nekem mestu tipam vrečko z nekakšnim prahom … Čutil sem, kako so me začeli peči prsti, in kuverta mi je padla na tla.

V tistih časih je vladala panika zaradi antraksa. Nedolgo po grozljivem dogodku enajstega septembra so neznani storilci v Belo hišo in Pentagon, pa tudi na druge konce po vsem svetu, poslali kuverte z antraksom. Nekaj ljudi je umrlo, največ poštnih uslužbencev, teroristov niso nikoli odkrili. Po televiziji so ves čas ponavljali, kako velika je ta nevarnost in kako zlahka lahko prideš do antraksa, kako ga mešajo z drugimi snovmi, da bi bil bolj hlapljiv, da bi se lažje širil … Če takšno pošiljko vdihneš samo enkrat, je po tebi. Smrt zaradi antraksa ni prav nič lepa, pljuča se ti polnijo s tekočino, dokler se ne zadušiš, umiraš počasi, agonija traja nekaj ur.

Ni bila šala. Aluzija “Zakaj ne kihneš?” mi je postala popolnoma jasna. Kdaj človek kihne? Ko v pljuča vdihne prah, prašek … V Bukarešti so se takšne reči že dogajale. Na enem od drevoredov v parku Cișmigiu se je pojavil bel prah in poklicali so policijo. Prišel je tudi župan, nekoč ladijski poveljnik. Postavil se je na vse štiri, si dal na prst nekaj prahu in potem še na jezik in na koncu razočarano vstal: “Samo moka je!”

Bedasto sem gledal kuverto, ki je pristala nekaj stopnic pod mojimi nogami. Prsti so me pošteno srbeli, kuverta je res imela veliko lukenj. Da se ni iz katerega od vogalov stresel prah? Ker je nisem mogel pustiti tam, sem jo pobral s papirnatim robčkom, ki sem ga (iz previdnostnih razlogov!) imel v žepu, in šel po stopnicah, kot bi v rokah nosil mrtvo podgano. Na srečo je šlo takrat mimo samo nekaj uslužbencev ali karkoli že so bili, ki so me samo sumničavo gledali …

Kuverto sem vrgel v prvi koš, ki sem ga našel za razpadajočo dacio, parkirano na pločniku. Občutek sem imel, da so me začele peči tudi oči. Nemiren sem se po debeli plundri odpravil proti domu. Roke sem si večkrat zdrgnil s snegom, toda zaman. Antraks je nedvomno že pronical v mojo kožo in začel pustošiti. Do večera bom morda že mrtev in pomodrel … kako že gre tisti naslov? Vso pot sem si zamišljal, kako se bodo naslednji dan na kulturnih straneh časopisov razpisali o mojih zaslugah, pa tudi članke svojih prijateljev, ene bolj razžaloščene od drugih. Ker sem bil v sporu z Društvom pisateljev, sem vedel, da moje pare ne bodo v kakšnem posebnem prostoru. Tako ali tako si ne želim bogate krste, preprog in zastav, v tem se strinjam z Eminescujem. Bolje venec iz šibja in nekaj kačjakov …

A ni mi bilo usojeno, da bi tako zlahka vzel konec. Ko sem za seboj vlekel noge proti trgovini Angst (kako ustrezno ime v dani situaciji!), se mi še sanjalo ni, da se je dogodivščina šele začela.

2.

Na bulvarju Kogălniceanu se je moj strah malo polegel (dejansko ima človek eno samo življenje) in spet sem se začel spraševati, kdo bi mi lahko iz Danske poslal pismo z antraksom. Ob misli, kako je vse preprosto, sem se sunkovito ustavil pred kioskom s prestami in napolitankami. Čisto sem pozabil, da so mi samo pred dvema mesecema objavili esej v eni od danskih revij za kulturo, ki je v Romuniji imela svojo dvojčico, pri kateri sem prevzel dotično pismo. Potek dogodkov je postal jasen. Neki norec ali kriminalec je v njej prebral moja politična mnenja in sklenil, da takšen tip ne sme živeti. Domov sem prišel črnih misli in razburjen in Ioani, ki se je ravno takrat vrnila z nakupov, opisal dogodek, ki je kot nož zarezal v najino ultrabanalno življenje married with children. Vstopila sva v drugo dimenzijo. Vdihovala oster avanturistični zrak.

“Stari, kako si lahko pustil pismo v košu, ali nimaš pameti? Lahko pride v roke brezdomcu ali radovednemu otroku, pa bo hudič …” mi je rekla, ko sem si že petič zapored roke umival z milom. “Pa še tvoje ime je napisano!”

Na to pa res nisem pomislil. Hitro nama je postalo jasno, da morava pohiteti nazaj na Brezoianujevo po kuverto. Če ni morda že prepozno. Iskala sva plastično vrečko in našla eno od založbe Humanitas, preverila, da ni kje kakšna luknja, vzela rolico selotejpa in se odpravila ven. Na roke sem si dal par starih rokavic, ki sem jih po uporabi nameraval žrtvovati.

Tokrat sva šla na trolejbus, ker nisva smela izgubljati časa. Med nama je vladala mučna tišina. Spet me je začela srbeti cela dlan, v kateri sem držal kuverto. V desetih minutah sva prispela do zarjavele dacie, ki jo je podpiral koš za smeti.

“Tukaj je!” sem z roko skrbno segel v koš in s prsti v rokavicah prijel kuverto, na katero še ni nihče ničesar vrgel (bila je namreč zima in še kar zgodaj). Gospa, ki je stala nasproti, na stopnicah stavbe Informacija, naju je ves čas opazovala, saj nisva izgledala kot tisti, ki po navadi brskajo po smeteh, toda v današnjih časih nikoli ne veš … Videla je, kako sva pismo pazljivo dala v oranžno vrečko, odprtino zalepila s selotejpom in kako sem jaz snel rokavice in jih dal v drugo vrečko. Ioana ji je namenila širok nasmeh, potem sva ji oba pokazala hrbet.

Spet sva bila doma in si ogledovala zapečateno vrečko. Tista z rokavicami je takoj pristala v jašku za smeti. Otipavala sva svetlikajočo se plastiko in si izmenjavala mnenja: “Ali tipaš, tukaj se mi zdi nekaj podobnega filcu … tole pa bi moral biti papir …” “Morda nama je nepridiprav napisal kaj ciničnega, nekaj v stilu smrtne obsodbe: V dveh urah te bo pobralo … ali pripravi se na pekel!” Spraševala sva se, kaj naj narediva. Naj pismo kratko malo vrževa proč in vse pozabiva? Kam naj ga vrževa? Konec koncev bi ga enkrat kdo že odprl. Le kako bi lahko živel z mislijo, da so me napadli z antraksom, da se to lahko ponovi, kdove na kakšen način in kdaj … Ne, stvar je bila resna in odločila sva se, da kuverto odneseva na policijo.

Kaj takšnega se mi v življenju še ni zgodilo. V zgodbo sem vstopil z zasanjano nezavednostjo, s katero se napotiš proti operacijski dvorani, ko te je strah, pa vendar občutiš čudno radovednost, slo, da bi doživel kaj pomembnega. Napadli so me z antraksom. Odpravil sem se na policijo, da bi dal prijavo, kar v primerjavi z medlim meščanskim življenjem ni bila majhna reč. Verjetno se bodo o tem razpisali v medijih, da bi malo popestrili pejsaž.

Vedela sva, da ne moreva na najbližjo policijsko postajo v našem naselju, da si tovrsten primer zasluži boljšo usodo. Po Calea Victoriei sva se odpravila do veleblagovnice Victoria, saj sva vedela, da je zraven glavni sedež Policije. Na tleh je bila umazana plundra in spet je začel padati dež, pomešan s snegom. Tam je bil res sedež, le da je bilo prav vse zaklenjeno. Nikjer nisi mogel noter. Vratarnica spredaj je bila videti edini obljudeni kraj. Nisva imela izbire, napotila sva se do okenca in se izpovedala policistu brez kape. Tip naju je poslušal z odsotnim pogledom, tipičnim za čuvaje in postajenačelnike, ki buljijo vate kot v kak predmet. Do tistega trenutka je bral revijo, v kateri je bilo več fotografij kot besedila, nisem pa mogel videti, katero. Nič ni rekel, kot bi vsak dan poslušal zgodbe o antraksu. Premikal se je počasi, da mu ne bi odpadel niti kanček dostojanstva, in v takem ritmu je vzel telefon, zavrtel tri številke in rekel: “Halo! Si ti, Tudorică? Kako si, stari? Tale Faru nas je pa nalomu, kaj?” Po kakšnih petih minutah nogometnega prerekanja je sledilo: “Če so pa tepci! … Slišiš, tukaj so eni ljudje … Naj bi dobili … Neke praške … Bombe! … Letala! Ja, naj bi bila kuverta s prahom … H komu naj gresta?” V nadaljevanju je za hip poslušal, potem pa prasnil v hijenski smeh: “Daj nehaj, no … zdaj pa mi zares povej, kaj naj jima rečem?” Kakšnih deset minut je držal slušalko na ušesu, poslušal in pri tem prebiral revijo, ne pretiravam. Medtem sva midva z Ioano stala v plundri kot dvorna norčka. Obžalovala sva, da sva sploh šla tja. Nisva vedela, kaj bo šele sledilo …

Tip je spet pogledal proti nama, ne naju, kot bi se pogovarjal s steno in se pri tem zelo trudil, da bi prikril svoj odpor in gnev do nesmiselne situacije, češ, kaj bi govoril steni. “Pojdita za vogal, na protiteroristični oddelek, in poiščita majorja Ghildușa.” Potem je za trenutek obmolknil, bilo je, kot bi zaslišal glas v supermarketu, ki pokliče koga, naj se zglasi pri blagajni številka dve. Že čez trenutek je bilo povsem jasno, da zanj ne obstajava več. Spet se je ves zatopil v branje fotografij iz revije.