Klara in Sonce je osmi roman britanskega nobelovca Kazua Ishigura. V izvirniku je izšel leta 2021 in se uvrstil v širši izbor za bookerjevo nagrado, žanrsko pa ga lahko umestimo med distopične znanstvenofantastične romane.

Zgodbo romana pripoveduje robotka Klara, tako imenovana umetna prijateljica (“UP”). Klara je izjemno vedoželjna in si želi spoznati zunanji svet, ki ga lahko opazuje le skozi izložbeno okno, kjer je razstavljena. Skrbi jo, da bo za vedno ostala v trgovini, saj ves čas prihajajo novi modeli umetnih prijateljev, ki so veliko naprednejši, a nekega dne jo za svojo družabnico izbere bolehna deklica Josie. In s tem se začne zgodba. 

Ishigurov mojstrski literarni jezik ustvari vse bolj verjetno sliko prihodnosti, pri tem pa nas obsije s podobno melanholijo, a obenem z več svetlobe kot v svojem kultnem romanu Ne zapusti me nikdar ter vabi na sončno stran življenja, pa čeprav skozi sence.

Kazuo Ishiguro (1954) je bil rojen v Nagasakiju na Japonskem, pri petih letih pa se je s starši preselil v Anglijo. Danes velja za enega najodličnejših pisateljev angleškem jeziku. Doslej je objavil osem romanov, od katerih so v slovenščino prevedeni Ostanki dneva, Ko smo bili sirote in Ne zapusti me nikdar, in zbirko kratke proze. Za svoj opus je leta 2017 prejel Nobelovo nagrado za književnost.

Kazuo Ishiguro: Klara in Sonce

Ker sem bila prvič v avtomobilu, nisem mogla dobro oceniti najine hitrosti. Zdelo se mi je, da Mama vozi nenavadno hitro, zato me je za trenutek obšel strah, vendar sem se spomnila, da se vozi po tem klancu navzgor vsak dan, zato je bilo malo verjetno, da bi naju spravila v nevarnost. Osredotočila sem se na drevesa, ki so brzela mimo, in na velike razmike, ki so se kasneje nenadoma pojavili med njimi najprej na eni strani, potem pa na drugi, skozi katera sem lahko videla vrhove dreves od zgoraj. Potem pa se cesta ni več vzpenjala in avto je prečkal veliko polje, ki je bilo prazno z izjemo skednja v daljavi, podobnega tistemu, ki je bil viden skozi Josiejino okno.

Potem je Mama prvič spregovorila. Ker je vozila, se ni obrnila proti meni na zadnjem sedežu, in če ne bi bili v avtomobilu sami, ne bi niti uganila, da nagovarja mene.

“To zmeraj delajo. S čustvi se ti igračkajo.” Potem je trenutek kasneje dejala: “Mogoče se zdi, kot da sem kruta. Ampak kako se bodo pa drugače naučili? Morajo se naučiti, da imamo tudi mi čustva.” In še trenutek kasneje: “Kaj misli, da je meni všeč, da sem proč od nje, mater, iz dneva v dan?”

Zdaj so bili na cesti tudi drugi avtomobili, a za razliko od ceste pred našo trgovino so vozili v obeh smereh. Kak se je pojavil na cesti v daljavi in brzel proti nama, toda vozniki niso nikoli naredili napake in jim je vselej uspelo, da so naju zgrešili. Kmalu pa so se prizori okoli mene spreminjali tako hitro, da sem jih le še s težavo spravljala v red. V neki fazi se je en kvadratek zapolnil z drugimi avtomobili, medtem ko so bili kvadratki tik poleg njega polni koščkov ceste in okoliškega polja. Po najboljših močeh sem se trudila ohranjati gladko črto ceste, ki se je pomikala iz enega kvadratka v drugega, a ker se je razgled nenehno spreminjal, sem ugotovila, da to ni mogoče, zato sem pustila cesti, da se prelomi in začne na novo vsakokrat, ko je prečkala rob. Kljub vsem tem težavam sta bili širnost razgleda in neznanskost neba nadvse vznemirljiva. Sonce je bilo pogosto za oblaki, vendar sem včasih videla njegove vzorce, kako so padali po dolini ali širjavi pokrajine.

Ko je Mama naslednjič spregovorila, je bilo bolj očitno, da nagovarja mene.

“Verjetno zna biti včasih prijetno, če nimaš čustev. Zavidam ti.”

Premislila sem, potem pa dejala: “Mislim, da imam mnogo čustev. Več kot opazujem, več čustev imam na razpolago.”

Nepričakovano se je zasmejala, da sem se zdrznila. “Če je tako,” je dejala, “pa bi bilo mogoče bolje, če ne bi toliko opazovala.” Potem je dodala: “Oprosti. Nisem mislila biti nesramna. Saj sem prepričana, da imaš vseh sort čustva.”

“Ko Josie prav zdajle ni mogla iti z nama, sem občutila žalost.”

“Občutila si žalost. V redu.” Obmolknila je, morda zato, da se je laže osredotočila na vožnjo in na avtomobile, ki so vozili v nasprotno smer. Potem je dejala: “Bil je čas, niti ne tako dolgo nazaj, ko se mi je zdelo, da občutim zmeraj manj in manj. Vsak dan malo manj. Ne vem, ali sem bila zaradi tega vesela ali ne. Ampak zdaj, zadnje čase, postajam menda preobčutljiva na vse. Klara, poglej na levo. Si v redu tam zadaj? Poglej na levo in povej mi, kaj vidiš.”

Prečkali sva pokrajino, ki se ni niti dvigovala niti spuščala, in nebo je bilo še zmeraj zelo visoko. Videla sem ravna polja brez hlevov ali kmetijskih vozil, iztezajoča se v daljavo. Toda blizu obzorja je bilo nekaj, kar je bilo videti kot mesto, zgrajeno iz samih kovinskih škatel.

“Vidiš to?” je vprašala mama, ne da bi odmaknila pogled od ceste.

“Daleč je,” sem dejala. “Ampak vidim nekakšno vas. Morda tako, v kateri izdelujejo avtomobile ali druge podobne reči.”

“Blizu. Pravzaprav je kemična tovarna, in to celo zelo moderna. Hlajenje Kimball. Čeprav že desetletja nimajo nobene zveze s hlajenjem. Ta tovarna je bila razlog, zakaj smo se sploh priselili sem. Josiejin oče je imel službo v njej.”

Čeprav so bile kovinske škatle še naprej v daljavi, sem lahko zdaj razločila cevi, ki so povezovale eno poslopje z drugim, in druge cevi, ki so štrlele v zrak. Nekaj na njej me je spominjalo na tisti grozni Cootingsov stroj, in zaskrbelo me je zaradi Onesnaževanja. Toda ravno takrat je Mama dejala:

“Dober kraj je. Čista energija vstopa in čista energija izstopa. Josiejin oče je bil tam nekoč vzhajajoča zvezda.”

Potem kovinske škatle niso bile več vidne in na sedežu sem se znova vzravnala.

“Zdaj se dobro razumeva,” je dejala Mama. “Lahko bi se skoraj reklo, da sva prijatelja. Kar je dobro za Josie, seveda.”

“Me zanima, ali Oče še zmeraj dela v vasi hlajenja?”

“Kaj? Ah, ne. Bil je … zamenjan. Tako kot vsi drugi. Bil je genialen talent. Saj je še zmeraj, seveda. Zdaj se bolje razumeva. To je za Josie pomembno.”

Po tistem sva se še nekaj časa vozili molče, cesta pa se je začela strmo vzpenjati. Potem je Mama upočasnila in zavili sva na ozko cesto. Ko sem naslednjič pogledala skozi razmik med prednjima sedežema, se je nova cesta zdela komaj kaj širša od avta. Površino ceste so zaznamovale blatne vzporedne črte, ki so jih naredila kolesa pred nama, in na naju so z obeh strani pritiskala drevesa, kot poslopja na mestni ulici. Mama je avtomobil pripravila, da je nadaljeval po tej ozki cesti, in čeprav je vozila počasneje, sem ugibala, kaj bi se zgodilo, če bi nama nasproti pripeljal drug avto. Potem sva zavili okrog še enega ovinka in se ustavili.

“To je to, Klara. Od tod naprej greva peš. Ti bo šlo?”

Ko sva izstopili, sem začutila hladen veter in zaslišala ptičje glasove. Ko sva se vzpenjali po potki, posuti s skalami in kepami blata, je bilo okoli naju še več divjih dreves. Biti sem morala previdna, vendar sem Mamo dohajala, in potem sva čez čas skozi prehod med dvema lesenima koloma prispeli na drugo potko. Ta se je še naprej vzpenjala in Mama se je morala večkrat ustaviti, da mi je omogočila, da jo dohitim. Zazdelo se mi je, da je imela navsezadnje morda vendarle prav, ko je menila, da bi bil ta izlet za Josie pretežak.

Prav takrat sem slučajno pogledala na levo prek ograje, ki je potekala poleg naju, in na polju zagledala bika, ki naju je pozorno opazoval. Slike bikov sem že videla v revijah, seveda pa še nobenega v resničnem življenju, in čeprav je ta stal precej daleč od naju in sem vedela, da ne more prečkati ograje, me je njegov videz tako preplašil, da sem vzkliknila in obstala. Še nikoli nisem videla ničesar, kar bi naenkrat oddajalo toliko signalov jeze in želje po uničevanju. Njegovo lice, njegovi rogovi, hladne oči, ki so me opazovale, so mi v glavi vzbujali grozo, občutila pa sem še nekaj več, nekaj čudnejšega in globljega. V tistem hipu sem začutila, da je bila storjena nekakšna velika napaka, ker je bilo temu bitju dovoljeno, da sploh stoji v Sončevem vzorcu, da ta bik spada nekam globoko pod zemljo, daleč v blato in temo, in da ima lahko njegova navzočnost na tej travi edino strašne posledice.

“Saj je v redu,” je dejala Mama. “Nič nama ne more. Zdaj pa daj. Potrebna sem kave.”

Prisilila sem se, da sem odvrnila pogled od bika in sledila Mami. Potem se kmalu nisva več vzpenjali in okoli naju so se pojavile grobe lesene mize, kakršne sem videla na Josiejini fotografiji. Naštela sem jih štirinajst, razpostavljenih po travniku, in vsaka je imela na obeh straneh pritrjeni klopi, narejeni iz lesenih desk. Odrasli, otroci, UP-ji in psi so sedeli pri mizah ali pa tekali, hodili in postavali poleg njih. Tik za mizami je bil slap. Bil je večji in bolj divji kot tisti, ki sem ga videla v reviji, čisto sam je zapolnjeval osem kvadratkov. Iskala sem Sonce, vendar ga na sivem nebu nisem mogla uzreti.

“Tu se bova usedli,” je dejala Mama. “Kar daj, usedi se. Počakaj me. Potrebna sem kave.”

Gledala sem jo, kako je stopila h koči, zgrajeni iz grobega lesa kakih dvajset korakov proč. Spredaj je imela odprt pult, da je lahko obratovala kot trgovina, in pred njo so zdaj mimoidoči stali v vrsti.

Vesela sem bila priložnosti, da sedem in spravim misli k sebi, in ko sem pri grobi mizi čakala na Mamino vrnitev, sem ugotovila, da se okolica sestavlja v red. Slap ni več zasedal toliko kvadratkov in opazovala sem otroke in njihove UP-je, kako iz enega kvadratka z lahkoto prehajajo v drugega s komaj kaj prekinitve.

Čeprav ni nobeden od UP-jev s kakšnim zanimanjem pogledal proti meni in se je vsak zdel samo zelo osredotočen na svojega otroka, mi je bilo prijetno, ker sem se spet znašla med njimi, in za trenutek sem jih srečno opazovala, sledeč s pogledom zdaj enemu, zdaj drugemu. Potem se je Mama vrnila in se usedla predme, tako da sem se povsem obrnila proti njej, medtem ko se je za njo divje premikal slap. Njena kava je bila v papirnatem kozarčku, in ponesla si ga je k ustom. Spomnila sem se, kaj je Josie povedala o sedenju blizu slapu, kako ti lahko hrbet postane vlažen, ne da bi to človek sploh opazil, in ugibala sem, ali naj to omenim Mami. Toda nekaj v njeni drži mi je govorilo, da si ne želi, da že kar spregovorim.

Strmela mi je naravnost v obraz tako kot takrat na pločniku, ko sva bili z Roso v izložbi. Pila je kavo in ves čas zrla vame, dokler se nisem zavedela, da Mamin obraz čisto sam zapolnjuje šest kvadratkov, od tega pa so se njene stisnjene oči pojavljale v treh, vsakič pod drugim kotom. Končno je dejala:

“Kako ti je všeč tukaj?”

“Čudovito je.”

“Torej si zdaj videla pravi slap.”

“Hvaležna sem, ker ste me pripeljali sem.”

“Čudno. Ravno sem si mislila, da nisi videti tako srečna. Ne vidim tvojega običajnega nasmeha.”

“Opravičujem se. Nisem hotela biti videti nehvaležna. Zelo vesela sem, ker vidim slap. A morda mi je tudi malo žal, ker Josie ni mogla priti z nama.”

“Tudi meni je. Slabo vest imam zaradi tega.” Potem je dejala: “Ampak nimam toliko slabe vesti, ker si tukaj ti.”

“Hvala.”

“Morda je imela Melania prav. Morda bi bila Josie v redu.”

Molčala sem. Mama je srkala svojo kavo in me še naprej gledala.

“Kaj ti je Josie povedala o tem kraju?”

“Dejala je, da je čudovit in da je zmeraj uživala v svojih izletih sem z vami.”

“Tako je rekla? In ti je povedala, da smo zmeraj prihajali sem s Sal? Kako je bilo Sal tukaj všeč?”

“Josie je omenila svojo sestro.” Potem sem dodala: “Josiejino sestro sem videla na fotografiji.”

Mama je tako napeto strmela vame, da sem pomislila, da sem naredila napako. Toda potem je dejala: “Mislim, da vem, katero imaš v mislih. Tisto, ko vse tri sedimo tamle čez. Spominjam se, kdaj jo je Melania posnela. Prav na tisti klopi tamle smo sedele. Jaz, Sal, Josie. Je kaj narobe, Klara?”

“Zelo sem bila žalostna, ko sem slišala, da je Sal preminila.”

“Žalostna je dokaj dobra beseda.”

“Oprostite. Morda ne bi smela …”

“Je že v redu. Že nekaj časa je tega, kar nas je zapustila. Škoda, da Sal nisi spoznala. Bila je drugačna kot Josie. Josie kar pove, kar si misli. Ni ji mar, tudi če reče kaj narobe. To zna iti človeku včasih na živce, vendar jo imam rada zaradi tega. Sal ni bila taka. Sal je morala vse dobro premisliti, preden je kaj izustila, veš? Bila je bolj občutljiva. Morda ni tako dobro prenašala bolezni kot Josie.”

“Me zanima … Zakaj je Sal preminila?”

Mamine oči so se spremenile in nekaj krutega se ji je pojavilo okrog ustnic.

“Kakšno vprašanje pa je to?”

“Oprostite. Samo radovedna sem bila …”

“Nimaš kaj biti radovedna.”

“Zelo žal mi je.”

“Kaj pa te to briga? Zgodilo se je, to je vse.”

Potem se je po daljšem premoru Mamin obraz omehčal.

“Mislim, da je prav, da danes s seboj nisva vzeli Josie,” je dejala. “Ni se dobro počutila. Ampak zdaj, ko takole sediva, jo pa pogrešam.” Ozrla se je okrog sebe, se obrnila in pogledala slap. Potem se je obrnila spet nazaj in njen pogled je zdrsnil mimo mene k mimoidočim, psom in UP-jem. “Prav, Klara. Ker Josie ni tukaj, bi rada, da si ti Josie. Samo za kratek čas. Če sva že tukaj.”

“Oprostite. Ne razumem.”