Dan pred dnevom državnosti je zame — iz osebnih razlogov — vsako leto zelo poseben dan, zato si ga tudi dobro zapomnim. Letošnjega si bom pa še posebej. Pa ne samo po proslavi.
Zapomnil si ga bom tudi po tem, da sem šel gledat tako imenovano alternativno proslavo na Prešernov trg in da sem opazoval policijske blokade vzdolž levega brega in mostov čez Ljubljanico zaradi osrednje državne proslave na Kongrescu.
Protesti na Prešercu, robokapsi ob Ljubljanici in proslava ob dnevu državnosti so tri različne, četudi še kako povezane teme. Toda o prvih dveh se bom razpisal pozneje, najprej pa se bom v dveh delih omejil samo na proslavo.
Kulturni del letošnje proslave — po Pahorjevem standardno nezapomnljivem govoru — je bil karneval straniščnega patriotizma. Zadevo sem podrobno preštudiral, zato lahko zgrožen poročam o naslednjem:
Pirkovič je šel v diametralno drugo skrajnost kot scenaristi dosedanjih proslav in ta domoljubni kičeraj spravil v sozvočje z desničarskim imaginarijem Slovenije kot ene in edine in najlepše in prečudovite in bla-bla-bla in oh-in-sploh in naše domovine.
Logična izbira Pirkoviča
Vlada si ni mogla kaj, da ne bi enkrat za spremembo pripravila takega kulturnega programa, ki bo ljudem domnevno všeč. Vsaj takim manj izobraženim in kulturno neizbirčnim. To ni presenetljivo.
Tudi ne preseneča, da je generalni sekretar vlade Predalič za to angažiral morda edinega človeka, ki je ne samo sposoben narediti proslavo v skladu s kulturnimi, glasbenimi, literarnimi, produkcijskimi, predvsem pa tudi državljanskimi in patriotičnimi standardi SDS, ampak je za nameček tudi po političnem prepričanju njihov človek.
Izbira scenarista Igorja Pirkoviča je bila v tem smislu logična. Siceršnji novinar TVS — pred leti degradiran zaradi samovoljnega intervjuja s Thompsonom — je skupaj z Jožetom Možino in Jadranko Rebernik desničarska ekspozitura znotraj Televizije Slovenija.
Še več! Poleg tega je tudi nedeljski tekstopisec in se ima za poznavalca patriotičnih, protokolarnih, slavilnih aspektov estrade — da ne rečem show businessa.
Pirkovič je skratka šel v diametralno drugo skrajnost kot scenaristi dosedanjih proslav in svojo nabildal z najbolj eksplicitnim, cenenim, preprostim, ljudskim, razumljivim, patetičnim patriotizmom, kar ga je lahko napaberkoval v bogato založeni zgodovinski, pa tudi še vedno in redno updatani zakladnici tovrstnih umotvorov.
Predvsem pa je Pirkovič vse to spravil v sozvočje z desničarskim imaginarijem Slovenije kot ene in edine in najlepše in prečudovite in bla-bla-bla in oh-in-sploh in naše domovine.
Glasba (in besedila), ki so — ali bi, če bi že takrat obstajala — v kontekstu slovenskih taborov in čitalnic nedvomno bila smiselna ali celo kulturna, so na horuk prestavljena v Pirkovičev ultradomoljubni kontekst funkcionirala kot totalno neposlušljiv in duhamoren nonsens.
Džuboks zimzelenčkov
V glasbenem smislu je bila proslava najprej kičast džuboks novih in starih narodnoprebudnih zimzelenčkov.
Da ne bo pomote: vsa glasba, ki smo jo v sredo zvečer slišali z odra na Kongresnem trgu — pardon: po televiziji —, seveda ni bila domoljubni kičeraj. Narodne kot Kje so tiste stezice in Videl dežele sem tuje in tudi umetne kot Ipavčeva Slovenec sem in Vilharjeva Pozdrav domovini ali Moj rodni kraj in Slovenija, odkod lepote tvoje od Avsenikov — pa tudi glasba iz reklame Slovenija, moja dežela — same po sebi niso domoljubni kičeraj.
Seveda je pa tudi to izpadlo kot domoljubni kičeraj, ker je Pirkovič tako zastavil svoj koncept. Karkoli se je na odru zgodilo — vključno z vidno poenotenimi, štorasto in skromno mirnimi in dostojanstvenimi, a kot da hlapčevskimi prikloni vseh nastopajočih —, je izpadlo kot domoljubni kičeraj.
Neposlušljiv in duhamoren nonsens
Koncept cheap patriotizma in slavilni domovinski kontekst je Pirkovič tako potenciral, da drugače niti ni moglo izpasti. Bilo je brez vsake zgodovinske, glasbene, kulturne, predvsem pa brez vsake nacionalne in časovne distance. Glasba (in besedila), ki so — ali bi, če bi že takrat obstajala — v kontekstu slovenskih taborov in čitalnic nedvomno bila smiselna ali celo kulturna, so na horuk prestavljena v Pirkovičev ultradomoljubni kontekst funkcionirala kot totalno neposlušljiv in duhamoren nonsens.
Zato je to bil domoljubni kič. Ker se je Pirkovič delal, kot da nič drugega ne obstaja. Ali kot da nič drugega ne razume. Ali zato, ker je hotel še preseči pričakovanja naročnika. Ali zato, da bi pokazal hudiča levim, multi-kulti, kao intelektualnim kvaziumetnikom od Matjaža Bergerja pa do Igorja Zupeta — njegova proslava za dan OF leta 2016 ostaja moja najljubša doslej — in da bi bile mamice in babice z dežele enkrat za spremembo tudi za dan državnosti tako zadovoljne kot vsak petek zvečer.
Aja, da ne pozabim: Darja Gajšek je prvorazredna diletantka. Upam, da je ne bom nikoli več slišal peti. Priporočam pa ji, naj se tudi za vodenje Slovenskega pozdrava v prihodnje šemi s fancy intelektualnimi očali. Morda si bo razširila fan bazo.
Nadaljevanje jutri.