Čeprav se Kordiša ne čutim dolžnega zagovarjati zaradi njegove samopreskrbne ozaveščenosti, pa si vendarle ne morem kaj, da ne bi izkoristil izjemne priložnosti za ekspertizo o pregovorni slovenski iznajdljivosti. O tem nacionalnem preživetvenem hobiju. O tej vrlini, ki jo Slovenci tako zelo cenijo in občudujejo in še raje tudi sami prakticirajo … — dokler se pri kakšnem kandidatu (ali politiku nasploh) ne izkaže, da to dela tudi sam.
“Treba je obdelovati svoj vrt.”
Celo nenačitani poznajo Voltairov (1694–1778) globalno ponarodeli zadnji stavek njegovega satiričnega filozofskega romana Kandid ali optimizem (Candide, ou l’Optimisme, 1759): “Treba je obdelovati svoj vrt.” (“Il faut cultiver son jardin.”)
Voltairova izvirna poanta se je v stoletjih nekoliko izgubila in je dandanes interpretirana kot “brigaj se zase” ali v duhu sloganov kot “ora et labora“ in “Maul halten und weiter dienen”.
V kontekstu Voltairove polemike z Leibnizom — in na ozadju Sedemletne vojne (1756–1763: Francija, Avstro-Ogrska, Saška, Švedska, Rusija proti Prusiji in Veliki Britaniji) in lizbonskega potresa (1755) — pa je bil prvotni poduk mišljen kot priporočilo, da se je bolje ukvarjati s konkretnimi problemi kot pa z abstraktnimi.
Slovenske predsedniške volitve 263 let pozneje opozarjajo na originalni pomen, kot si ga je zamislil François-Marie Arouet — in dajejo obenem vedeti, da ljudje v glavnem ne razumejo, za kaj pri tem sploh gre.
A kakor hitro se izkaže, da je nek polbog ali polbožji pretendent sestopil v območje sekularne iznajdljivosti — da se je skratka učlovečil —, je z njegovo mistično avro in avtoriteto konec. Ker nam, Slovencem, sme vladati samo polbog … — in ne človek iz sosednje ulice.
Marmelada in humus
Cela Slovenija spremlja predvolilno kampanjo, nihče pa ne opazi (ali vsaj ne pripomni), da je velikanska večina vprašanj, pričakovanj, pripomb, pomislekov povezana s predsedniškimi nebulozami, ki z dotično funkcijo nimajo prav nobene zveze. Kaj šele s pristojnostmi.
Primer Kordiš dokazuje točno to.
Kandidata Levice so skratka zasačili s tačko v lončku marmelade — pardon: z motiko v proračunsko pognojenem humusu. Model si je omislil socialno podjetje in pod pogojem, da bo koga zaposlil, pokasiral nekaj keša iz budžeta. Kot je razvidno iz priloženega, ni zaposlil nikogar — sam pa zdaj zanika, da bi bilo to sploh potrebno.
Sicer dvomim, da je Kordiš tako nor, da bi se medijem dajal v zobe z direktnim izigravanjem zakonodaje. Pa tudi če je. Dovolj je, da ga je ustavna sodnica Erika Žnidaršič dala v zobe vsemogočnemu, ultimativnemu bogu moralnega razsojanja.
Vzornost, pridnost in bogaboječnost
Problem je skratka v tem, da taista javnost od kandidatov pričakuje abstraktno vzornost, pridnost in bogaboječnost, potem pa se na lepem izkaže, da so predsedniški pretendenti praktični ljudje, ki delajo točno to, kar dela cela Slovenija — samo oni ne bi smeli.
Tudi kandidati se namreč znajdejo. Kandidati so maherji. Tega ne delajo iz nuje — matere invencije in inventivnosti —, temveč zaradi pripadnosti. Identiteti in magari salonskemu preživetju na ljubo. Delajo to, kar je dovoljeno, uzakonjeno, neprepovedano. Podjetništvo je po slovensko to, da posluješ na skrajnih mejah legalnega. Da si maksimalno praktičen. Ne nujno originalen, a iznajdljiv. V tem smislu, da nekoga nategneš. Ne nujno človeka, torej pravno ali fizično osebo, ampak vsaj zdravo pamet ali državo. Ki se pusti samo zato, da izpade bolj socialna in da ima mir pred nezadovoljneži.
Tako je Miha Kordiš ustanovil neko pravno osebo, s katero se lahko širokousti na levici kot socialni senzibilnež, ki je samopreskrbnost in prekarnost s pomočjo države inoviral v specifično obliko ne nekoristnega in ne antipatično ekološkega kratkočasja.
Gre za isto paradigmo iznajdljivosti. Medtem ko je Miha Kordiš socialistični mikrokulak po meri prekarne, a zdolgočasene mladine, pa je Aleš Musar neoliberalni minitajkun preoblečene levice, ki kao ceni znoj in žulje in pravno državo, kot si jo predstavlja cenjena soproga.
Mikrokulak in minitajkun
Še več!
Kaj vendar Miha Kordiš dela drugega kot to, kar na nekoliko večji nogi — in z večjo motiko — dela Aleš Musar, soprog Kordiševe so- ali proti- ali kako se že reče -kandidatke? Oba sta maherja. Iznajdljiveža na ekstremih slovenskega poslovnega diapazona. Kordiš na njivi, Musar v Lëtzebuergu. Nič od tega ni nedovoljeno, neuzakonjeno, nikar že prepovedano. Če je frajer optimizator iz davčne oaze, je frajer tudi tisti, ki vleče keš za eno gredico.
Gre za isto paradigmo iznajdljivosti. Miha Kordiš, socialistični mikrokulak. Po meri današnje prekarne, a zdolgočasene mladine. Aleš Musar pa neoliberalni minitajkun, všečen preoblečeni levici, ki kao ceni znoj in žulje in pravno državo, kot si jo predstavlja njegova cenjena soproga.
Vrhunsko filistrstvo
Očitki Kordišu in NPM niso brez osnove, a so v isti sapi vrhunsko filistrski. Ljudje jima naprej mečejo to, kar bi morali naprej metati sami sebi.
Vendar tega problema ne dojemajo. Volilci od predsedniških kandidatov pričakujejo, celo zahtevajo moralno brezmadežnost, ki pa po tem populističnem prepričanju vključuje tudi absolutno prepoved tega, kar z zadovoljstvom in celo s ponosom počnejo tudi sami. Politiki morajo ustrezati abstraktnim, metafizičnim kriterijem brezmadežno spočete funkcije, za katero se potegujejo ali jo opravljajo, medtem ko državljani lahko delajo, kar se jim zljubi.Politično je za povprečnega slovenskega volica vedno nekaj napol religioznega ali vsaj filozofsko abstraktnega. A kakor hitro se izkaže, da je nek polbog ali polbožji pretendent sestopil v območje sekularne iznajdljivosti — da se je skratka učlovečil —, je z njegovo mistično avro in avtoriteto konec. Ker nam, Slovencem, sme vladati samo polbog … — in ne človek iz sosednje ulice.