Nihče se ne spominja starih sloganov, ampak tega — iz leta 1999 — se mogoče boste, ker je bil tako nesramen: »Beseda je vsak dan manj vredna.« Mislim, da je šlo za to, da je tedanji Mobitel pocenil minuto pogovora. Huh!
Na to se vedno spomnim, ko naletim na leporečen stavek, ki govori o vrednosti nečesa, kar je nemogoče (eksaktno) ovrednotiti ali kar je simbolično neprecenljive vrednosti.
Tako sem v nedeljo po dvajsetih letih prebral podoben naslov v Delu: Koliko je danes v resnici še vredna slovenščina?.
Sous-entendu se seveda glasi: bore malo!
Kataklizmično opozarjanje na propad slovenščine, ki da bo po mnenju samozvanih varuhov domačega jezika za seboj potegnil tudi propad narodne identitete, je nekaj podobnega kot okoljska katastrofa, s katero nas že desetletja in desetletja strašijo okoljevarstveniki.
In kaj imamo od tega mi, ki brez panike govorimo to našo majhno materinščino, tako kot dihamo ta zrak in pijemo to vodo?
Vsaka tuja beseda je v slovenskem pisnem ali govornem kontekstu slovenska, poslovenjena beseda. Z drugimi besedami je povezana po slovenskih slovničnih pravilih in izgovorjena po slovenskih fonetičnih značilnostih.
Skrbi tako rekoč nepismenih
Tokratna avtorica — sicer profesorica slovenščine — še zdaleč ni edina zaskrbljena. Usoda materinščine skrbi tako rekoč vsakega Slovenca. Celo funkcionalno nepismene skrbi, kako ne bi šele pedagogov in jezikovnih profesionalcev.
Če rojaka in rojakinjo vprašaš, kako pa kaj materinščina, bo samokritično priznal, da je to problem. Da je vsak dan manj vredna. Da je ne cenimo. Da se ne trudimo. Da grdo govorimo. Da nepravilno pišemo. Da prevzemamo preveč angleščine. Da slabo učimo otroke. Itd.
Kataklizmično opozarjanje na onesnaževanje jezika in onesnaževanje okolja imata iste psihološke in vzgojne motive. Dramatiziranje problemov, da ne rečem paničarjenje je dokazano učinkovito. Vsaj na področju okolja. Pretnja okoljske katastrofe, ki je bila napovedana že večkrat, pa do nje še ni prišlo, je zagotovo pripomogla k zavedanju, da je to res problem — pa čeprav napreduje počasneje, kot govorijo aktivisti.
Tujke niso tujki
Tu se paralela med okoljem in jezikom neha. Lahko diskutiramo o stopnji in dinamiki škodljivosti prevladujočega načina življenja na okolje — in o ukrepih, da bi se temu izognili —, ni pa mogoče zanikati, da škoda res nastaja.
Z jezikom pa je drugače. Še posebej s slovenščino. Za razliko od podnebja, ki je res globalna stvar, je slovenščina eden najmanjših jezikovnih komunikacijskih sistemov — vsaj med polno funkcionalnimi.
Onesnaževanje jezika je za razliko od onesnaževanja okolja arbitraren, neznanstven, nedokazljiv, celo neobstoječ pojem. Tako rekoč kontradikcija. Angleščina, amerikanščina ali katerikoli drugi jezik na slovenščini ne puščajo odtisa na tak način, kot puščamo na okolju ogljičnega s fosilnimi gorivi, industrijo, plastiko, napravami in odpadki nasploh. Tuji jeziki v našem jeziku niso to. Tujke niso tujki, niso C0₂.
Primes iz drugega, bolj razširjenega in bolj uporabljanega jezika, slovenščine ne more onesnažiti, temveč jo lahko samo obogati ali nevtralneje rečeno zniansira. Vsaka tuja beseda, iz kateregakoli jezika že prihaja, je v slovenskem pisnem ali govornem kontekstu slovenska, poslovenjena, slovenizirana beseda. Z drugimi besedami je povezana po slovenskih slovničnih pravilih in izgovorjena po slovenskih fonetičnih značilnostih. Slovenščina niso gesla v SSKJ. Slovenščina je to, kar govorimo in pišemo Slovenci v slovenskem jeziku in v slovenskem kontekstu. Pravilnem ali nepravilnem, pismenem ali nepismenem. Vključno z Neslovenci, ki mešajo malo po svoje in malo po naše.
Slovenščina niso gesla v SSKJ. Slovenščina je to, kar govorimo in pišemo v slovenskem jeziku in kontekstu. Pravilnem ali nepravilnem, pismenem ali nepismenem. Vključno z Neslovenci, ki mešajo malo po svoje in malo po naše.
Narisane, namišljene meje
Toda vrnimo se spet h katastrofizmu. Bi lahko iz okoljskega aktivizma sklepali, da varuhi slovenščine resda pretiravajo, da pa zaradi tega vendarle ne moremo zanikati dejstva, da je slovenščina res v krizi, morda v res resni krizi?
Ne. Bojazen, da bo šla slovenščina in z njo identiteta naša rakom žvižgat, je samo kamuflaža za družbeno sprejemljivo, celo intelektualno požegnano obliko ksenofobije. Jezikovne — pa vendar.
Nedavno javno pismo akademikov, s katerim so izrazili »osuplost spričo zanemarjanja skrbi za ohranitev in razvoj slovenščine v Republiki Sloveniji« — reklame, angleščina kot učni jezik, celo iPhone itd. —, in danes omenjeno učiteljičino samospraševanje so v bistvu pozivi, da je treba okrog slovenščine postaviti eno tako lingvistično bodečo žico. Malo bolj prijazno kot tisto na meji, pa vendar strogo in odločno, da se ne bi kaj izmuznilo skozi in onečedilo slovenščino.
Jezikovarstveniki so v bistvu nekakšni vardisti slovenščine — no, malo bolj poklicani pa že, to že moramo priznati —, ki patruljirajo po narisanih, namišljenih mejah mojega jezika in mojega sveta in se zavzemajo za to, da se ne bi vanju pritihotapil kak migrant iz črk ali fonemov. Da bi obvarovali sloveščino, kot Andrej Šiško čuva evropsko civilizacijo.
Strinjam pa se, da znanje slovenščine nazaduje. Vsaj v tem smislu, kot je bilo znanje oz. obvladovanje jezika definirano doslej. A to seveda ni samo problem slovenščine. To je problem vseh modernih jezikov. Ker če se vse tako spreminja, potem ni mogoče, da se ne bi spreminjal tudi jezik oz. sporazumevanje. Ni pa zato treba delati drame. Če je slovenščina preživela več kot tisoč let od Brižinskih spomenikov, bo preživela tudi naslednjih tisoč še bolj funkcionalnih in bastardnih.