Rubrike
#branje #noveknjige #odlomek
Kam si šla, Bernadette? [odlomek iz romana]
Logo 15.07.2019 / 16.29

Uspešnica o izginotju čudne arhitektke, kot jo pripoveduje njena hči, zdaj tudi v SLO prevodu in kmalu v kinematografih.

Roman Marie Semple Kam si šla, Bernadette pripoveduje o skrivnostnem izginotju Bernadette Fox, ki tik pred družinskim potovanjem na Antarktiko odide neznano kam, kot to zgodbo doživlja njena petnajstletna hčerka Bee. Iz dopisovanja po elektronski pošti, sporočil, uradnih dokumentov in poročil zloži sestavljanko, ki zaplete in razplete nenavadno zgodbo.
Tudi družina je nenavadna: oče je tehnološki guru pri Microsoftu, mama nadarjena arhitektka, ki se je popolnoma odmaknila od družbe, Bee pa uspešna učenka na zelo napredni šoli …
Izvirna in mojstrsko speljana zgodba se razvije v pronicljivo in duhovito podobo razvitega sveta, ki včasih zabrede v absurd. Navihano in tenkočutno branje nas nasmeji in razjoče in obenem pokaže, kako večplastni so medčloveški odnosi, predvsem pa izpostavi nenavadno, a ljubečo vez med materjo in hčerko.
Pisateljica Maria Semple živi z družino v Seattlu. Otroštvo je z bohemskimi starši preživela na popotovanju po Evropi, pozneje se je družina preselila v Los Angeles, saj je oče napisal scenarij za pilotsko epizodo Batmana. Maria je avtorica številnih scenarijev, med drugim za nanizanko Beverly Hills 90210, Ellen in šovSaturday Night Live.

Kam si šla, Bernadette je njen drugi roman. Bil je razglašen za eno od knjig leta in je dolgo vztrajal na lestvici uspešnic New York Timesa. Knjiga je svetovna uspešnica, prevedena v več kot 30 jezikov, po njej pa je režiser Richard Linklater posnel tudi film s Cate Blanchett v naslovni vlogi, ki prihaja to poletje — tudi v slovenske kinematografe. Slovenski prevod je izšel pri Založbi Vida.

Maria Semple: Kam si šla, Bernadette

Ponedeljek, 22. november
Dragi starši,
rada bi samo pojasnila, da je vozilo, ki je povozilo stopalo drugega starša, vozila Bernadette Fox, mama Bee Branch. Upam, da ste imeli vsi čudovit konec tedna kljub dežju.
Z iskrenimi pozdravi,
Gwen Goodyear
Ravnateljica

Če bi mene kdo vprašal, bi lahko vsem povedala, kaj se je v resnici zgodilo, ko je mama prišla pome. Kar nekaj časa je trajalo, preden sem se spravila v avto, ker mami vedno pripelje s sabo tudi našo psičko Ice Cream in ji dovoli sedeti na prednjem sedežu. In ko Ice Cream enkrat pride na prednji sedež, se mu ni več pripravljena odreči. Tako je začela zganjati vse tisto, kar vedno naredi, ko hoče, da bi bilo kaj po njeno, se pravi, postane vsa trda in nepremično bulji naravnost predse.
»Mami!« sem rekla. »Ne bi je smela pustiti naprej.«
»Če je pa kar skočila noter.« Mami je potegnila Ice Cream za ovratnico, jaz pa sem odrinila njeno zadnjico in potem se je Ice Cream godrnjaje končno premaknila na zadnje sedeže. Ampak ni sedla na sedež kot vsak normalen pes. Ne, stala je na tleh, stlačena za prednje sedeže, s trpečim izrazom na obrazu, češ, Vidite, v kaj ste me prisilili?
»Ah, nekaj že delati tako dramo,« ji je rekla mami.
Zapela sem si pas. Kar naenkrat pa je proti nam stekla Audrey Griffin, zelo togo in brez vsakega ritma. Kar videti je bilo, da že najmanj deset let ni pretekla niti koraka.
»O, hudiča,« je rekla mami. »Kaj je pa zdaj?«
Audrey je imela čisto divji pogled, čeprav je bila kot po navadi široko nasmejana, proti nama pa je molila nekakšen papir. Sivi lasje so ji uhajali iz konjskega repa, obuta je bila v cokle in pod puhastim brezrokavnikom je bilo videti gube kavbojk. Težko je bilo odvrniti pogled.
Señora Flores, ki je bila tisti dan dežurna prometnica, nama je pokazala, naj odpeljeva naprej, saj je bila za nama še dolga vrsta avtov, tip iz Sound Seafood International pa je že snemal prometni zamašek. Audrey nama je pomahala, naj ustaviva.
Mami je imela velika sončna očala, ki jih vedno nosi, tudi če dežuje. »Kar se tiče te mušice,« je zamomljala, »je sploh ne vidim.«
Odpeljali sva se in to je bilo vse. Čisto zagotovo vem, da nisva nikomur povozili stopala. Mamin avto imam zelo rada, ampak ko se voziš z njim, si kot princesa na zrnu graha. Če bi mami povozila kaj tako velikega, kot je človeško stopalo, bi se sprožile zračne blazine.


Torek, 23. november
Pošiljatelj: Bernadette Fox
Prejemnik: Manjula Kapoor
V priponki pošiljam skeniran račun za urgenco, ki bi ga najbrž morala plačati, si mislim. Ena od mušic s šole trdi, da sem ji pri prevzemu zapeljala čez stopalo. Saj bi se smejala vsemu skupaj, ampak se mi zdi brez zveze. Vidiš, zato tem mamam tam rečem »mušice«. Ker so zoprne, ampak ne tako zoprne, da bi človek zapravljal dragoceno energijo zanje. Te mušice se že devet let na vse kriplje trudijo, da bi me zapletle v prepir — kaj vse bi ti lahko povedala! Zdaj ko bo Bee kmalu maturirala in počasi že odpiram šampanjec, se res nima smisla zapletati v prepir z mušicami. Bi lahko preverila naše zavarovalne police, da vidimo, če lahko tole pokrijemo s kakšno od njih? Če bolje pomislim, pa raje kar plačajmo ta račun, pa je. Elgie ne bi hotel, da nam zaradi take malenkosti zvišajo premije. Še zdaj ne razume, zakaj so mi te mušice tako zoprne. 
Vse to glede Antarktike je naravnost fantastično! Rezerviraj nam dve Kraljevski kabini B kategorije. Ravno skeniram potne liste, tam boš našla datume rojstev, točna imena in vse, kar je še potrebno. Za vsak primer sem dodala še najini vozniški dovoljenji in številke zavarovanja. V Beeinem potnem listu boš videla, da je njeno krstno ime Balakrishna Branch. (Reciva samo, da sem bila pod precejšnjim pritiskom in da se mi je takrat to zdelo kar posrečeno.) Jasno mi je, da na letalski karti mora pisati »Balakrishna«. Kar se pa ladje tiče — kartice z imenom, seznama potnikov itd. — te prosim, da narediš vse, kar je v človeški moči, da božansko dete vpišejo kot »Bee«.
Vidim, da imajo tudi seznam stvari, ki jih je treba vzeti s seboj. Kaj ko bi nam priskrbela po troje od vsega. Moje mere so srednja ženska, Elgie je moški XL, pa ne zaradi obsega pasu, ampak ker je visok meter dvaindevetdeset brez grama špeha, Bog mu daj zdravje. Bee je pa premajhna za svoja leta, tako da ji lahko nabaviš obleke za desetletnike. Če boš imela še kakšno vprašanje glede velikosti in stila, nam pošlji več variant, da jih pomerimo. Samo da vračanje ne bo od mene zahtevalo kaj več od tega, da pustim pred vrati škatlo za kurirja UPS. Priskrbi nam tudi vse knjige s spiska predlaganih, da jih bosta lahko Elgie in Bee požirala, jaz pa jih bom imela najboljši namen požreti. Želela bi si tudi ribiški brezrokavnik, takega z žepi na zadrgo. Ko sem še dejansko rada potovala, sem nekoč na letalu sedela ob nekem okoljevarstveniku, ki je že vse življenje križaril po svetu. Oblečen je bil v ribiški brezrokavnik in v žepih je hranil potni list, denar, očala in rolice filma — ja, filma, že dolgo je tega. Najbolj genialno pri tem je, da imaš vse na enem mestu, priročno, zaprto z zadrgo, pa še zlahka ga slečeš in ploskneš na tekoči trak za rentgen. Vedno sem si govorila, da si moram priskrbeti tak brezrokavnik, ko bom šla naslednjič kam na potovanje. In zdaj je prišel moj čas. Najbolje, da mi nabaviš kar dva. Naroči, da nam vse skupaj dostavijo na dvor. Najboljša si! 


Pošiljatelj: Manjula Kapoor 
Prejemnik: Bernadette Fox
Draga ga. Fox,
prejela sem vaša navodila glede potrebščin in jih bom upoštevala. Kaj je to dvor? Nikjer v zabeležkah ga ne najdem.
S prisrčnimi pozdravi,
Manjula

Pošiljatelj: Bernadette Fox
Prejemnik: Manjula Kapoor
Saj veš, kako je, ko greš v Ikeo in ne moreš verjeti, kako poceni je vse? In v resnici ne potrebuješ stotih čajnih svečk, ampak ljubi bog, ko pa cela vreča stane samo 99 centov. Ali pa: jasno, res je v okrasnih blazinah mehka kepa nečesa, kar je nedvomno strupeno, ampak kaj ko so tako pisane in dobiš tri za samo pet dolarjev, in tako zapraviš petstotaka, še preden se zaveš, ne zato, ker bi v resnici potreboval kaj od tega sranja, ampak samo zato, ker je tako prekleto poceni?
Seveda ne veš. Če pa bi, bi vedela, kako sem se jaz počutila na seattlskem nepremičninskem trgu.
Sem gor sem prišla zaradi trenutnega vzgiba, bolj ali manj. Prej smo živeli v Los Angelesu, potem pa je Elgiejevo podjetje za računalniško animacijo kupil Veliki brat. Hopla, sem rekla Veliki brat? Hotela sem reči Microsoft. Približno takrat se je meni zgodila gromozanska grozna reč (v katero se nama kot pribito ni treba spuščati). Recimo samo, da je bila tako gromozanska in tako grozna, da sem si zaželela pobegniti iz Los Angelesa in se nikoli več vrniti. Čeprav se Elgieju ne bi bilo treba preseliti v Seattle, je Veliki brat to toplo priporočal. Jaz pa sem bila zelo vesela, ker sem tako dobila izgovor, da sem spodvila rep in jo ucvrla iz dežele Lala. 
Ko sem prvič prišla sem gor, v Seattle, me je nepremičninski agent pobral na letališču, da bi si ogledala hiše. V dopoldanskem naboru so bile samo hiše, zgrajene v slogu craftsman, tu sploh nimajo ničesar drugega, če ne šteješ poplave stanovanjskih blokov, ki kvarijo razgled, in se pojavljajo v nerazložljivih gručah, kot da bi v šestdesetih in sedemdesetih letih vodja gradbenega oddelka zaspal za delovno mizo in arhitekturno oblikovanje prepustil Sovjetom.
Vse drugo pa je v slogu craftsman. Craftsman s preloma stoletja, čudovito restavrirani craftsman, reinterpretacije sloga craftsman, malce zdelani craftsman, moderne verzije sloga craftsman. Kot bi kak hipnotizer vse ljudi iz Seattla spravil v kolektivni trans. Vse bolj zaspani ste, ko se boste zbudili, boste hoteli živeti samo še v hiši v slogu craftsman, ni važno, kako stari, samo da ima debele zidove, majhna okna, temne sobe, nizke strope in da ima zelo slabo lego na parceli.
Najpomembnejše pri vsej preobilici hiš v slogu craftsman pa je: v primerjavi z Los Angelesom so poceni kot v Ikei!
Ryan, nepremičninski agent, me je peljal na kosilo v center, v Lolo, eno od restavracij Toma Douglasa. Tom Douglas je lokalni chef, ki ima kak ducat restavracij, eno boljšo od druge. Zaradi kosila v Loli — kakšna kokosova kremna rezina! kakšen česnov namaz! — me je prešinilo, da bi nemara dejansko lahko bila srečna, če bi si uredila življenje tu v tej luknji blizu Kanade, ki ji pravijo Smaragdno mesto. Tom Douglas, ti si kriv za vse! Po kosilu sva se odpravila nazaj k njegovemu avtu, da bi opravila še popoldanski del ture. Nad centrom se je vzpenjal grič, na katerem so se gnetle, ne boš verjela, hiše v slogu craftsman. Na vrhu griča na levi strani sem razločila opečnato stavbo z velikim dvoriščem, ki je gledala na zaliv Eliott.
»Kaj pa je tisto tam?« sem vprašala Ryana.
»Straight Gate,« je rekel. »Včasih je bil tam katoliški prevzgojni zavod za dekleta, zgradili so jo na prelomu stoletja.«
»Kaj pa je zdaj tam?«
»Oh, že leta ni tam ničesar več. Vsake toliko se najde kak urbanist, ki jo hoče preurediti v večstanovanjsko hišo.«
»Se pravi, da je naprodaj?«
»Preuredili naj bi jo v osem etažnih stanovanj,« je rekel. Takrat pa so mu oči začele obračati piruete, zavohal je kupčijo. »Posestvo ima cela 1,2 hektara večinoma ravnega sveta. Poleg tega bi imeli v lasti vse pobočje. Tam se sicer ne da graditi, vam pa zagotavlja zasebnost. Gatehouse — tako so jo preimenovali urbanisti, ker se jim je ime Straight Gate zdelo preveč homofobno — ima kakih tisoč sto kvadratnih metrov, in je res zelo očarljiva. Sicer v zadnjem času malo zamujajo z vzdrževanjem, ampak res gre za pravi biser.«
»Koliko pa hočejo zanjo?«
Ryan je dramatično premolknil. »Štiristo tisoč.« Z zadovoljstvom je gledal, ko mi je čeljust padla s tečajev. Vse druge hiše, ki sva si jih ogledala, so prodajali za enako ceno, čeprav so stale na čisto majhnih parcelah.  Izkazalo se je, da mora velikansko dvorišče ostati nepozidano zaradi davkov, in da je četrtna skupnost Queen Anne razglasila hišo Straight Gate za zgodovinsko dediščino, zato se ni smelo dotikati ne zunanjih ne notranjih sten. In tako je dekliška šola Straight Gate obtičala v gradbeniških vicah.
»Ampak ta predel je namenjen enodružinskim domovom,« sem rekla.
»Pojdiva si jo malo ogledat.« Ryan me je potisnil v avto.
Kar se razporeditve prostorov tiče, je bila skoraj popolna. Klet — kamor so zapirali dekleta, kot je bilo videti po zaporniških vratih, ki so imela zapah na zunanji strani — je bila res strašljiva in moreča. Ampak velika je bila štiristo petdeset kvadratov, se pravi da je bilo nad zemljo še šesto petdeset kvadratov, kar je zelo veliko za hišo. V pritličju je stala kuhinja, ki se je odpirala v jedilnico — skoraj pravljično — velik sprejemni prostor, kjer bi lahko uredili dnevno sobo, in pa par majhnih kabinetov. V prvem nadstropju je bila kapelica z barvnimi stekli na oknih in s celo vrsto spovednic. Bila bi naravnost popolna za spalnico in garderobo! V drugih dveh prostorih pa bi lahko uredili otroško sobo in sobo za goste. Treba je bilo samo nekaj kozmetičnih popravkov: zatesniti, popraviti, pobarvati. Malenkosti. 
Ko sva stala na zadnjem portiku, ki je gledal na zahod, sem opazila trajekte, ki so drseli po vodi kot velikanski polži.
»Kam pa grejo?« sem vprašala.
»Na otok Bainbridge,« je odgovoril Ryan. Ker ni bil neumen, je dodal še: »Tam ima veliko ljudi vikende.«
Ostala sem še en dan in si prigrebla še hišico na plaži.
Pošiljatelj: Manjula Kapoor 

Prejemnik: Bernadette Fox
Draga ga. Fox,
vse stvari s seznama opreme bodo dostavili na vaš naslov na Gate Avenue. 
S prisrčnimi pozdravi,

Manjula
Pošiljatelj: Bernadette Fox
Prejemnik: Manjula Kapoor 
Oh! Bi nam lahko rezervirala mizo za večerjo na zahvalni dan? Lahko pokličeš Washington Athletic Club in nam priskrbiš prostor za tri osebe za ob sedmih zvečer. Saj lahko kličeš od tam, kajne? Seveda, kaj sploh sprašujem? Saj ljudje, kot si ti, danes praktično ne delate več ničesar drugega.
Zavedam se, kako čudno je, da te prosim, da iz Indije rezerviraš restavracijo, ki jo lahko vidim s svojega okna, ampak stvar je v tem: na telefon se mi vedno oglasi neki tip in reče: »Washington Athletic Club, kam naj vas vežem?« In to vedno reče na tak prijazen, pust ... kanadski način. Eden od glavnih razlogov, da grem tako nerada iz hiše, je, ker bi se tu lahko srečala iz oči v oči s kakšnim Kanadčanom. V Seattlu jih kar mrgoli. Tebi se prebivalci ZDA in Kanade najbrž zdijo skoraj enaki, saj sta obe državi polni angleško govorečih, nezdravo debelih belcev. No, draga Manjula, ne bi se mogla bolj motiti. Američani so vsiljivi, zoprni, nevrotični, nesramni — vse to in še več — popolna katastrofa, kot bi rekel naš prijatelj Grk Zorba. Kanadčani pa niso nič od tega. Tako kot je tebe mogoče strah krave, ki bi se sredi prometne konice usedla na sredo ceste, vidiš, tako je mene strah Kanadčanov. Kanadčanom se vsi ljudje zdijo enaki. Joni Mitchell lahko na karaokah zamenja vsaka tajnica. Frenk Gehry ni nič bolj imeniten kot pa kak konfekcijski arhitekt, ki z autocadom bruha cenene vile. John Candy ni nič bolj zabaven od našega strička Louja, ko zlije vase par piv. Ni čudno, da so edini Kanadčani, za katere je že kdo kdaj slišal, tisti, ki so se pobrali iz hudičeve luknje. Vsakega nadarjenca, ki ostane tam, pomendra plaz vsesplošne enakosti. Kanadčani ne razumejo, da so nekateri ljudje izjemni in da se je treba do njih vesti temu primerno.
No, saj bom nehala.
Če v WAC ne bomo več dobili mize, kar se lahko zgodi, ker je zahvalni dan že čez dva dni, lahko na magičnem internetu poiščeš kako drugo restavracijo.

NAROČI SE
#branje #noveknjige #odlomek
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke