Nadaljevanje in konec včerajšnjega teksta z naslovom Kam radio stekli pes molí anteno (1.): »Gnojni tvor na spolovilu naroda«.
Če bi natančneje poslušal ta para-SDS-ovski A-radio, bi morda opazil začetniške felerje, kakršni se jim dogajajo na Novi24TV. A neglede na to zadeva zgleda kot nek zaenkrat iks-ipsilon, a neproblematičen home pop/AOR radio.
Da pa vsaj malo vemo, kam radio molí anteno, je odgovorni urednik Miro Petek dal na spletni strani objaviti nekakšen manifest.
Skratka, »prednost« pri njih imajo:
»Domoljubje: Ustvarjalci programa A-radia smo ponosni Slovenci, ki nam ni težko podajati tem, ki postajajo v slovenskem medijskem prostoru tabu teme. Dotikajo se domoljubja, domovinskega ponosa, spominjanja na velike ljudi iz naše preteklosti in na njihove zasluge za razvoj slovenske kulture in zavesti.«
»Resnica: Brezkompromisno smo zavezani resnici. V informativnih in izobraževalnih oddajah boste lahko prisluhnili novicam in dejstvom, kot so se zgodila in ne, kot bi si jih nekdo s kakršnimikoli nameni izmislil.«
»Slovenska glasba: Glasbeni program je sestavljen iz velike večine kakovostne slovenske popularne glasbe od zlatih let slovenske popevke do danes, v glasbenih oddajah pa poslušalstvo na svetovljanski način seznanjamo s pomembnimi dejstvi iz zgodovine in sedanjosti pop, rock in etno glasbe.«
»Odgovornost do poslušalcev: Vse našteto delamo […] z iskrenim namenom, da se ne bi vpisali v vrsto medijev, ki s svojimi vsebinami poneumljajo poslušalstvo, da jih potem politika lažje zlorablja. Skratka: ne žalimo intelekta še tako zahtevnih poslušalcev.«
No, zlasti ta zadnji stavek me zelo pomirja.

Radi imajo udomačeno

Me pa tudi vznemirja.
Dejstvo je namreč, da je desničarskih medijev — in drugih načinov izražanja vrednot (in »vrednot«) — vedno več in da je njihova poslovna in vsebinska strategija vedno bolj dodelana. Ali da zgleda vedno bolj smiselna.
A-radio je verjetno prvi tak primer drugačnega, bolj domačega, udomačenega pristopa. Običajnemu ljubitelju glasbe, ki radio uporablja za nemotečo kuliso, je zagotovo malo mar — če sploh opazi ali kako drugače ve —, da se dotični radio deklarira kot medij »ponosnih Slovencev«, »brezkompromisno zavezanih resnici«.
Stavim tudi, da A-radiu ne boste slišali izjave, da je Šarčeva vlada »gnojni tvor na spolovilu slovenskega naroda«. Ali recimo frontalnega napada na Kanal A, ki da se je 27. aprila »kar cel dan izživljal nad gledalci s komunističnimi propagandnimi filmi« — Diverzanti, Most, Valter brani Sarajevo, Bitka na Neretvi, Desant na Drvar … —, »ki ne sodijo nikamor drugam kot na smetišče zgodovine«.

Gentrifikacija desnega populizma

Tako imenovani medijski imperij zla se bo v perspektivi po mojem obrusil. No, ne bo se obrusil, temveč ga bodo obrusili.
Po mojem bodo novokomponirani mali medijski mogotci à la Miro Petek — ki je urednik tudi A-radia — sčasoma dojeli, da s sedanjim primitivizmom, senzacionalizmom, šuntanjem, ustrahovanjem, bojevitostjo za vsako ceno in sesuvanjem vsega in vseh ne bodo prišli daleč. Ali da jim vsaj ne bo uspelo zgraditi omembe in upoštevanja vrednega, politično res vplivnega in nekega dne celo ekonomsko lukrativnega medijskega imperija.
Če imam prav, potem bo to moralo potegniti za seboj tudi drugačno strategijo upora proti militantnemu desničarstvu kot preferenčnemu načinu spodkopavanja liberalne demokracije.
Gentrifikacija desnega populizma, okleščenega idiotizmov, s kakršnim nas trenutno posiljujejo, bo ne samo onemogočila lahkotno in zgroženo kritiziranje na prvo žogo, temveč bo tudi sámo desnico kot politični pól vzpostavila kot upoštevanja vrednega nasprotnika.
Ker karkoli že si danes mislimo o slovenski desnici in levici, njun politični boj je bitka, v kateri diktira strategijo desnica. Tega se še jaz premalo zavedam, kaj šele (pravi) levičarji. Dejstvo je namreč — nasplošno, ne samo v politiki —, da se nasprotnika med seboj determinirata.
In četudi je levica zaenkrat še v prednosti in navidez zmaguje nad desnico, je bistveni problem slovenskega medijsko-političnega kompleksa v tem, da je politični boj v resnici kulturni boj — in kot tak ne neka plemenita borilna veščina, temveč rokoborba v blatu.
Konec.