Maja 2017, ko so lokalne oblasti prepovedale planirani Thompsonov koncert v Mariboru, sem napisal:
»Narod, ki nikoli ni premogel več kot nebuloznega in fušajočega Pojočega majorja, je pogumno prepovedal nastop psevdoustaškega Brucea Springsteena iz Dalmatinske Zagore.«
Danes, ko je višja instanca — namreč MNZ — Thompsonov koncert prav tam le dovolila, pa lahko napišem:
»Narod, ki nikoli ni premogel več kot nebuloznega in fušajočega Pojočega majorja, je pogumno dovolil nastop psevdoustaškega Brucea Springsteena iz Dalmatinske Zagore.«
Da koncerta zvezde hrvaškega Blut-und-Boden popa pred tremi leti ni smelo biti, ni bila nobena katastrofa. Enako pa ne bo nobena katastrofa, da bo zdaj smel biti.
Perković je glasbena verzija hrvaške posttravmatske stresne motnje (PTSD) in kot tak sramota za hrvaško mentaliteto in identiteto, pa tudi (glasbeno) kulturo. Vprašanje, ali dovoliti Thompsonov koncert v Sloveniji ali ne, je v bistvu zunanjepolitično vprašanje.
Razlogi za, razlogi proti
Katastrofa je kvečjemu to, kar se je v slovenskem mentalnem prostoru redilo in zaredilo že takrat in od takrat. Katastrofa je kvečjemu to, kaj vse je nek obskuren, muten izvajalec — in za nameček še Hrvat in brez talenta in okusa — v stanju potegniti iz Slovencev. In to v obeh primerih: če ima koncert in/ali če ga nima!
Jaz na to gledam pragmatično.
Nič hudega, če je za Maribor spremna tedanja načelnica UE prepovedala koncert. Za to obstaja več razlogov:
- pieteta do žrtev Ustašev, s katerimi ta Thompson koketira, simpatizira,
- antifašizem (karkoli že to pomeni), ki v zmernih količinah ni odveč,
- kulturni pomisleki, ker je Thompsonova glasba trash, ki ga ni škoda,
- relativizacija svobode govora, da ne bi kdo mislil, da je vse dovoljeno,
- in da se Hrvate splača jebati ali jim vsaj nagajati iz čistega veselja.
Razlogi, zakaj ni nič hudega, da je MNZ včeraj odobrilo Thompsonov koncert v Mariboru, pa so naslednji:
- da bo nastopil, se zdi pomembno samo Hrvatom in Slovencem,
- na koncert ne bo šel nihče zato, ker je Ustaš in/ali nacionalist,
- na koncert bodo šli marginalni kmetje in desničarji iz ideološke trme,
- na koncert bodo šli prepričani, količina nacionalistov se ne bo spremenila.
Ustaša upornik
S kakšnimi neumnostmi se ukvarjamo in kakšne kvasimo, ko si belimo glavo s tem Thompsonom, je plastično in drastično ilustriral bivši premier Marjan Šarec, ko je ob včerajšnji odobritvi koncerta objavil naslednjo neumnost:
»Prepoved Thompsonovega koncerta [leta 2017, op. MC] je bil[a] državotvorno dejanje. Danes pa vlada rehabilitira ustaštvo, saj je odprava te odločbe pljunek v obraz vsem, ki so trpeli in krvaveli tudi zaradi kolaboracije.«
Državotvorno? Rehabilitacija? Ustaštvo? Pljunek? Trpeli, krvaveli? Kolaboracija? Odkod ta ekstremistični besednjak? Ah, ne, to ni ekstremistično. Gre za levičarsko leporečje, zreducirano na par besed, ki vedno vžgejo in ki bi jih lahko izrekel kdorkoli. Marjan Šarec, Tanja Fajon, whatever.
S kakšnimi neumnostmi se ukvarjamo in kakšne klatimo, ko si belimo glavo s tem Thompsonom, je dokazal član Lahovnikove ekspertne skupine, to rekši:
»V Slovenijo se po letih državnega proletkulta vrača resnični, svobodni, provokativni, anti-establishment, inozemni, prepovedani … rock‘n’roll.«
Kam smo padli, da enega Thompsona primerjajo s kontrakulturnim rockom, punkom, tudi jazzom in še marsikaterim primerkom glasbenega družbenega disidentstva, provokacije in subverzivnosti? Kaj hudiča pomeni ta apropriacija? Ali nameravajo ukrasti vse in zjebati kulturno izročilo? Thompson Perković, ustaša upornik? Moj Bog!
Katastrofa je kvečjemu to, kar se je v slovenskem mentalnem prostoru redilo in zaredilo že takrat in od takrat. Katastrofa je kvečjemu to, kaj vse je nek obskuren, muten izvajalec — in za nameček še Hrvat in brez talenta in okusa — v stanju potegniti iz Slovencev. In to v obeh primerih: če ima koncert in/ali če ga nima!
Kaj je hotel povedati Počivalšek?
S kakšnimi neumnostmi se ukvarjamo in kakšne kvasimo, ko si belimo glavo s tem Thompsonom, je dokazal tudi minister za gospodarstvo z izjavo:
»Eno je pluralnost stališč, eno svoboda izražanja, a ko govorimo o zavrženih poskusih rehabilitacije izdajskih dejanj in poveličevanju junaštev iz obdobja 2. svetovne vojne, ki to niso, je dolžnost države, da postavi jasno ločnico med tem, kar želimo biti in tem, kar zavračamo.«
Me veseli, če Zdravko Počivalšek res tako misli. Jemljem na znanje. Seveda pa ima to tudi drugo plat, pravzaprav kar več plati:
- Da se minister za ta in ta resor obreguje ob odločitev ministra za nek drug resor, je nehigienično in nekolegialno.
- Počivalšku to morda ni všeč, ampak en Thompsonov koncert pa ja ni neka strašna cena za to, da je v Janševi vladi in kolega od Hojsa.
- Nismo tako naivni, da bi kupovali to fake notranjo demokracijo vlade, da lahko ministri med seboj svobodno in javno izražajo nestrinjanje.
- Nismo tako naivni, da bi kupovali takele izjave kot izraz pristnega prepričanja o razprtijah (s katerimi celo nimamo prav nič opraviti).
- Nismo tako naivni, da ne bi spregledali, da si od mnogih osovražena stranka s takimi izjavami kupuje odpustke za to, da je v tej vladi.
Korak od ustaštva
Pred tremi leti sem napisal, da so Thompsonovi komadi nekakšne bodrilne, proti sovražniku — namreč Srbom — naperjene vojaške poskočnice, prearanžirane v hreščeč, zadirčen psevdorock v akustični školjki rdeče-belih šahovnic in pripadajočega naroda, družine, pobožnjakarstva in domovinskog rata kot osrednjega hrvaškega državotvornega mita.
Perković je glasbena verzija hrvaške posttravmatske stresne motnje (PTSD) in kot tak sramota za hrvaško mentaliteto in identiteto, pa tudi (glasbeno) kulturo. Vprašanje, ali dovoliti Thompsonov koncert v Sloveniji ali ne, je v bistvu zunanjepolitično vprašanje. Glede na to, da se hrvaške oblastí — razen morda aktualnega predsednika Milanovića — od Thompsona ne distancirajo, se po mojem tudi slovenskim ni treba.
Nasprotno. Hrvaška travma je, da je njihov patriotizem samo za korak oddaljen od nacionalizma, sam nacionalizem pa vedno samo za korak od ustaštva. Tako pač je, ker niso absolvirali mračnih, potlačenih plati svoje polpretekle in novejše zgodovine.
Zato naj se naši raje brigajo za svoje. Namreč travme. In naj za vsak slučaj tripajo na domače glasbene produkte, kakršen je recimo greatest hit našega predsednika vlade. Če nič drugega, je ta vsaj bolj benigen.