Kolumne

Kako sem se nekoč davno — pa ne pred 30 leti — skoraj zjokal od domoljubja

5.7.2021 / 06:10 Komentiraj
Domoljubje ni razlog za vse dobro, niti opravičilo za vse slabo. Za desničarje je samo izgovor in za lase privlečen argument.

Rad bi delil z bralci ganljivo anekdoto o tem, kako sem se v mladih letih enkrat — prvič in zadnjič — skoraj zjokal od domoljubja. In to ni bilo 25. junija 1991.

To pišem zato, da bi malo za šalo in malo zares relativiziral to patetično in peripatetično novokomponirano domoljubje, ki je po zaslugi konservativcev in desničarjev — da ne rečem nacionalistov — kulminiralo ob letošnjih okroglih domovinskih obletnicah.

Tako recimo pod naslovom Slavimo sveti čas slovenskega rodu nekateri take žaltave razdirajo:

“Stoletja so predniki hrepeneli, da bi domovina prešla tudi v državo […]. Hude preizkušnje so nas čakale na tej poti. Z ljubeznijo do naroda, tradicije, vere in kulture smo preživeli tudi komunizem, najhujšo obliko totalitarizma.”

Kaj se čudite? To piše predsednik Slovenskega združenja

“Bil sem kalibriran tako, da nisem hotel imeti prav nobene zveze s tem lokalnim rovtarstvom od sivih slovenskih vršacev pa do političnega angažmaja.” — [Fotografija: Marko Crnkovič]
NAROČI SE PRIJAVI SE

Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino. NAROČI SE