Kako sem proti svoji volji in šele po nekaj delih postal fan Ekipe Bled
Prvo januarsko nedeljo zvečer sem si na TV Slovenija z vnaprej ciničnim zanimanjem ogledal prvi del nove slovenske nadaljevanke Ekipa Bled. Saj veste, kako mi izbirčni, na področju pop kulture ozaveščeni intelektualci prežimo na slovenske novotarije: “No, pa da vidimo to novo katastrofo.”
Ekipa Bled se mi je zdela pričakovano dolgočasna. Zavijal sem z očmi in zehal in nergal, da gre za samo še en nov primerek tipično brezvezne — ambiciozno zastavljene, toda neposrečene — domače televizijske produkcije.
Pri tem mi seveda ni ušlo, da Ekipa Bled poskuša biti konceptualno nekaj drugega in drugačnega že v izhodišču. Toda to se mi je sprva ravno zdelo del problema.
Po eni strani je bilo videti sicer pohvalno, da se je nekdo lotil serije, načeloma primerne današnjemu TV zeitgeistu. Vendar sem bil aprioristično skeptičen do tega, da težijo z domnevno všečnim žanrom kriminalke.
Vsaka druga kriminalka
Dandanes je tako
