Ko sem videl napoved Posveta pri predsedniku pod naslovom Kakšne spremembe potrebuje RTV Slovenija, da bo sodoben, kakovosten in politično nepristranski javni servis?, sem si v nasprotju z mojo staro navado, da se ne silim nekam, če me ne vabijo — ali tja, kamor ne spadam —, takoj rekel, da pa pri tem vendarle moram biti zraven.
Kontaktiral sem torej predsednikov Urad in se ponudil za razpravljalca — češ, kot star medijski maček pa že imam na to temo kaj konstruktivnega povedati.
Dobil sem odgovor, da mojo idejo in pripravljenost pozdravljajo in podpirajo, da pa jim seznam obvezno, po defaultu vabljenih ne omogoča, da bi vabili tudi samoiniciativne udeležence.
So pa mi predlagali, naj napišem za kakšno stran svojih iztočnic za debato, ki da bi jih lahko priložili gradivu za povabljene. 
In ker raje pišem kot mislim — no, ali vsaj raje pišem kot nastopam v živo —, sem ponudbo sprejel z odprtimi rokami.

Ne morem iz svoje kože

Seveda pa ne morem iz svoje kože. Vsaj ne za dolgo. Ker sem svojo kvoto premagovanja samega sebe izpolnil že v prispevku za včerajšnji posvet, moram zdaj stvari le bolj direktno postaviti na svoje mesto.
Pahorjevo pobudo, da vsake toliko pripravi posvet s strokovnjaki o tej in oni aktualni temi, načeloma cenim. Debata o prihodnosti RTV Slovenija je bila vsebinsko in časovno še posebej posrečena.
Prva stvar, ki me je še pred posvetom zbodla, so bile reakcije levičarskega dela javnosti. Tako si celo koordinator Levice Luka Mesec ni mogel kaj, da ne bi predsedniku Pahorju zatežil z odprtim pismom, v katerem pravi:

»Naslov in zastavitev posveta implicirata, da javni zavod RTV Slovenija v sedaj obstoječi obliki ni sodoben, kakovosten in politično nepristranski javni servis. […] S [tem] sporočate, da RTV Slovenija ni sodoben, kakovosten in nepristranski javni servis [in] dajete legitimnost poskusom diskreditacije RTV, ki so s strani […] SDS namenjeni [njeni] politični podreditvi.«

Predsednik Pahor mu je elegantno odgovoril — rekoč, da »naslov odraža željo po čim bolj jasni razpravi in ne odraža nobenega drugega sporočila od tega, ki ga daje vprašanje — ne trditev«. Sicer vabljeni Mesec pa se nazadnje niti ni udeležil posveta.
S podobnimi, četudi še bolj sofističnimi argumenti je Mescu sekundiral tudi Boris Vezjak.

Kaj tu delajo politiki?

Glede na to, da sem hotel sam biti vabljen, mi bazična vljudnost veleva, da ne polemiziram s stališči dejanskih povabljencev oz. udeležencev — kaj šele z njihovimi konkretnimi imeni oz. predsednikovim izborom. Zato samo še nekaj splošnega, načelnega.
Nisem užaljen, da nisem smel in mogel biti zraven, ampak pri najboljši volji ne vem, kaj za hudiča so na posvetu počeli politiki.
Seveda so na vseh predsednikovih posvetih zraven tudi politiki. Brez njih pač ne gre. Pa če so na tapeti podnebne spremembe ali demografska politika, regionalizacija ali zasebno šolstvo, pandemija ali oskrba starostnikov, če naštejem samo nekatere »Pahorjeve« teme.
Na tem posvetu pa je bilo več politikov kot strokovnjakov. Tam so bili (ali so bili vsaj vabljeni): dve predsednici strank, šest poslancev ali poslank, en predsednik nekakšne podstranke, en strankin medijski poverjenik, plus predsednica pristojnega parlamentarnega odbora. Enega poslanca pa (glej zgoraj) ni bilo.
Dokler se bodo k besedi o RTV prijavljali politiki — in dokler bodo k besedi celo vabljeni —, z RTV ne bo prav nič drugače.
Dejstvo, da mnogi med njimi niso zadovoljni z RTV, ni nobeno praktično zagotovilo, da bi RTV lahko postala sodobnejša, kvalitetnejša in nepristranskejša.
Tako kot ni po drugi strani dejstvo, da so mnogi politiki z RTV Slovenija zadovoljni, noben argument za to, da bi RTV Slovenija smela ali morala ostati ista.
Da politiki razpravljajo o javni RTV, je isto, kot če bi lisice razpravljale o varnosti v kokošnjaku.

Mnenjsko ne preveč hud tekst

Kot je razvidno iz spodaj priloženega, sem za posvet enkrat za spremembo napisal spravljiv in konstruktiven, resen, mnenjsko ne preveč hud tekst. Pri tem sem se tudi trudil, da slučajno ne bi duhovičil ali bog ne daj uporabljal stilskih ali narativnih specialnih efektov, po katerih sem sicer med bralci prepoznaven.
Edina subverzija, ki sem si jo privoščil, je bila pri buletiranju. Ko sem slučajno odkril, da v programu Pages lahko za bulete izbereš tudi zvezdico — peterokrako, dasiravno ne rdečo —, sem se takoj odločil, da bo to moj mali prikrito provokativni hommage Davidu Bowieju.
Napisal sem skratka naslednje:

Prispevek

Predsednikov posvet o prihodnosti RTV Slovenija je dokaz, da se strinjamo, da jo rabimo ne samo kot javni info servis, temveč tudi kot element kulturne identitete.
Prepričan sem tudi, da tega posveta ne bi bilo, če ne bilo nezadovoljstva javnosti s programi RTV in nezadovoljstva same RTV s pogoji, ki jih ji država nudi in postavlja.
Na Predsednikovo naslovno vprašanje bi odgovoril, da RTV Slovenija ni tako sodoben, kakovosten, nepristranski javni servis, kot mislijo njeni advokati.
Po drugi strani pa ni tako starinski, slab, pristranski javni servis, kot so prepričani njeni kritiki. Kot še mnogokaj je tudi RTV žrtev mnenjskega ekstremizma.
Resnica je vmes. RTV Slovenija bi morala biti bolj sodoben, bolj kakovosten, bolj nepristranski javni servis.
Ne bi se spuščal v poslovne, finančne zadeve. Bilo bi dobro, če bi RTV razpolagala z več sredstvi. A to še ne bi bila garancija, da bi bila tudi programsko boljša.
Finančne težave RTV so razlog za programsko skromnost in druge pomanjkljivosti, ne morejo pa biti opravičilo za napake. Te je mogoče odpraviti brez stroškov.
Kot star, izkušen medijec — in privrženec javne, ne komercialne RTV — si drznem razpravljalcem sugerirati naslednje iztočnice v zvezi s programskimi vsebinami:

• RTV naj se izogiba preostrim in prehitrim sodbam. Zlasti, če gre za politiko. Politika ni tako pomembna, kot se zdi. Pa tudi novinarsko mnenje o politiki ni tako pomembno, kot se zdi. 
• RTV naj se izogiba senzacionalizmu. To vodi k preostrim in prehitrim sodbam in vzbuja vtis, da kot javni medij hoče konkurirati komercialnim. Ljubitelji tabloidov se bodo že znašli brez nacionalke, mi drugi pa bi radi imeli pred tem mir. 
• RTV naj se izogiba novinarskemu aktivizmu in politiziranju.
• RTV naj prisluhne kompetentnim kritikam in jih upošteva.
• RTV naj se izogiba polemiziranju z nekompetentnimi kritikami. 
• RTV naj omejuje javno objavljanje politično izpostavljenih novinarjev na družbenih omrežjih.

To je samo nekaj razmisleka vrednih sugestij, ki brez mnogih drugih izboljšav in popravkov — in brez več sredstev — seveda ne bodo same po sebi rešile RTV Slovenija. Lahko pa pripomorejo k bolj sodobnemu, bolj kakovostnemu, bolj nepristranskemu javnemu servisu.

QED.