Zadnjega pol leta sem bila po spletu naključij bližje politiki kot kadarkoli prej. No, vsaj najbližje neki zaresni politiki. V nekaj kampanjah sem pred tem že delovala, a to so bile mestne, lokalne — in resda tudi ena predsedniška, kjer pa kandidatu z neodvisno držo ni uspelo zbrati dovolj podpisov za kandidaturo. Tako smo dokaj hitro zaključili projekt. 

Nikoli pa nisem bila v nobeni stranki. Nobeni. Ne v stari Jugi ne v novi Sloveniji. So mi pa povedali, da sem bila v eni od televizijskih oddaj, ki zasedajo čas in prostor desnih TV medijev, označena kot “nekdanja SDS-ovka”. Baje sem za SDS “čistila kadre” v Telekomu Slovenije.

Najprej sem prasnila v smeh. Kajti ta vic je res smešen. Ko me je minil smeh, pa me je zgrabil bes, češ, kaj se z mano sploh ukvarjajo. Bila sem užaljena in prizadeta, da me nevedneži, neuki trapci in natolcevalci, ki se imajo za politične komentatorje, uvrščajo v neko politično stranko. In to ravno v SDS!

Na kateri strani je moje srce

Če bi bilo to res, bi se moja pokojna stara starša obračala v grobu, mama in oče pa bi se me verjetno odrekla — četudi me oba, že krepko čez 90, še potrebujeta. Z možem bi bila že zdavnaj ločena in moj krog prijateljev bi bil drugačen, v veliki meri najbrž izgubljen.

V resnici imam prijatelje, s katerimi smo si politično popolnoma različni, a so krasni, dragi ljudje, s katerimi prijateljujem že desetletja. Zato sem zaradi te SDS oznake, ki mi jo je pripel kvazi komentator, bolj besna sama nase, saj očitno nisem nikoli dovolj jasno, javno in naglas povedala, da moje srce bije na svobodni, nekoliko bolj levi strani telesa — kar vpliva tudi na glavo.
Tako pač je. In tega ne more spremeniti ali spreobrniti ne posel, ne prijateljstva, nobena korporacija, ne kakšen drug interes. 

In zdaj k bistvu.

Interes. Hotenje. Ambicija.

Bližina strankarske politike mi je razkrila, kako močna valuta je v tem “poklicu” interes. Hotenje. Ambicija. Želja po nečem. Korist.

V politiki je interes v resnici edina valuta, ki se jo meri s posebnimi utežmi. Recimo z odgovori na vprašanja: kaj je tu dobro zame, kaj s tem pridobim, kako lahko nekaj izkoristim? V politiki prevladuje privatiziranje in uresničevanje zasebnih interesov.

Za osebnimi vprašanji pridejo na vrsto enaka vprašanja, povezana s strankami. In šele potem, ko je osebnim in strankarskim interesom primerno zadoščeno, morda čisto na koncu pride na vrsto vprašanje: “Ali je to dobro tudi za družbo, za vse nas, za Slovenijo?”

Kako hudo smo zavozili politiko …

Skupno in zasebno

Politika mora biti urejanje skupnih zadev. Uresničevanje naših skupnih interesov. Politika ni in ne more biti zasebna stvar. Biti politik je javna dejavnost. Ukvarjanje z javnim dobrim. Zato rabimo dobre politike in zato nas mora biti hudičevo strah slabe politike. Slaba politika je šiba božja. Prinaša slabo za vse nas in za vse, kar je javno.

Imamo mnogo politikov. Tudi takšnih, ki so že desetletja aktivno prisotni v našem javnem življenju. Toda kot družba imamo od njih več slabega kot dobrega. Več škode kot koristi. Namesto da bi s svojim političnim delom delali dobro in s tem koristili naši skupnosti, spravljajo politiko ob dober glas. Njihovo pomanjkanje osebnega ugleda meče slabo luč tudi na njihovo službo. Na institucijo, kjer so zaposleni, na njihovo stranko.

Slabo za nas

Pa smo spet tam. Če politika nima ugleda, je to slabo za javnost. Slabo za nas.

Zato bi morali v politiko naši najboljši ljudje. Da dvignejo politiki ugled in ji vrnejo vrednost. Da naredijo politiko spet dobro. Kajti samo to je dobro za vse nas. 

A kaj, ko nas je nižanje standardov politike pripeljalo do negativne selekcije. Postali smo mojstri rezanja glav in odstranjevanja sposobnih s ključnih pozicij. Mi raje podpiramo tiste, ki znajo manj — a dobro kimajo. 

Zato bi bila samorefleksija nujna. Za vse stranke. In za vse.