Zgodovinska monografija Brez nagobčnika: Radio Študent — že od 1969 z bogatim slikovnim (pa tudi interaktivnim, tonskim) gradivom dokumentira več kot polstoletno zgodovino Radia Študent in ugotavlja, kako se je študentski radio spreminjal skozi čas, v čem so njegove posebnosti, kakšen vpliv je imel in ima na kulturno, medijsko in politično krajino Slovenije. Kot avtorji se podpisujejo Igor Bašin, Marko Doles in Tomaž Zaniuk, tekste pa je prispevalo še petintrideset nekdanjih in sedanjih sodelavcev. Brez nagobčnika sta uredili Nela Malečkar in Alenka Veler.

Za boljšo predstavo o knjigi smo izbrali tekst Igorja Vidmarja, pionirja radijskega rock novinarstva ter glasbenega promotorja in impresarija. 

RŠ je začel oddajati 9. maja 1969 iz kleti VIII. bloka študentskega naselja v Rožni dolini. Ustanovila ga je Skupnost študentov s pomočjo društva ŠOLT (Študentska organizacija ljudske tehnike, ust. 1960), ki je izdelalo vso potrebno tehnično opremo. Bil je morda prvi in edini študentski radio v Evropi, v Jugoslaviji pa zagotovo. V burnih 60. letih je humanistična inteligenca začenjala zahtevati družbene spremembe, istočasno pa graditi alternativne institucije. Ena od teh je bil Radio Študent kot osrednji alternativni medij za posredovanje aktualnih, a alternativnih informacij in rock kulture. In po skoraj 55 letih je še vedno tu!

Igor Vidmar: Novi rock — »platforma« za predstavitev novih bendov

Začel sem, če prav pomnim, jeseni leta 1970. Na RŠ me je pripeljalo nezadovoljstvo s svojo vlogo v aktivnosti Skupnosti študentov oziroma z direktnim aktivizmom, hkrati pa sem želel ostati dejaven. Odgovorni urednik Luka Škoberne me je brez uvodnih ceremonij vrgel v vodo. Dal mi je kup časopisnih člankov na temo reforme univerze in nalogo, da naredim prispevek »do jutri«. Tako me je vrgel v bazen kleti VIII. bloka.

Toliko o »začetku dela«. Kaj naj bi bil »celoten kontekst« RŠ, pa mi ni povsem jasno. Če vzamem »kontekst« dobesedno, kot modus operandi RŠ, ki je omogočal lastno pobudo in krepitev samozavesti brez vnaprejšnje instant kritičnosti, pa njegovo sproščeno, neavtoritarno »korporativno upravljanje« oz. razmerje med uredniki in sodelavci, pa tudi politično ipd. okolje — univerza, avtonomna Skupnost študentov kot ustanoviteljica, kar mu je omogočalo veliko avtonomijo —, je na RŠ in torej na »moje delo in poklicno pot« najbolj vplivala prav ukinitev Skupnosti študentov leta 1974, skupaj z generalnim čiščenjem liberalizma v Zvezi komunistov, katere član sem bil od leta 1968, in drugje v družbi.

Prva tektonska sprememba — torej konec Skupnosti študentov in s tem bistveno manjša avtonomija — je prinesla tudi prva osebna razočaranja in spoznanje o tem, kako se posamezniki, tudi vodilni, tako rekoč čez noč prelevijo iz vsaj verbalnih revolucionarjev v pravoverne sledilce novega kurza, pa tudi v karieriste. Tedanji odgovorni urednik je recimo hitro skočil v novoustanovljeno ZSMS, končal pa kot sekretar politbiroja zvezne Partije.

Druga posledica tega seizmičnega šoka za moje sodelovanje z RŠ se je začela na moji almi mater z lustracijo štirih profesorjev (Hribarja, Jerovška, Rusa, Arzenška; prva dva sta bila tudi moja profesorja na politologiji) iz pedagoškega procesa, proti čemur smo študenti protestirali. Posebej nesprejemljiv pa je bil zame totalen partijski embargo na medijsko poročanje o tej lustraciji. Kot tudi o študentskih protestih. Tudi vodstvo RŠ se mu je uklonilo. Navsezadnje nas je bil velik del urednikov članov ZK. Vendar se s tem nisem sprijaznil. Tuhtal sem, kako bi izrazil svoje nestrinjanje posredno, z domnevno varno priliko — v smislu citiranja svetopisemskih zgodb v nedeljskih pridigah — in tako vsaj namignil na nesprejemljivost lustracije. Da ne bi rinil z glavo skozi zid in klical srd bogov nad RŠ. Za vlogo svetopisemske prilike sem se spomnil Engelsovega pisma vodji nemških socialdemokratov Rugeju, v katerem je ostro — tudi v imenu pokojnega Marxa — kritiziral zatiranje znotrajpartijske razprave in polemike. To bi moralo biti politično korektno, tudi urednik je idejo odobril. Vendar sem pri snemanju samoiniciativno dodal zvočni efekt z ameriške vinilne zbirke: tuljenje »sibirskih« volkov. To je bila kaplja čez rob in ogenj v strehi Kazine (kjer je imela prostore univerzitetna Partija). Ta je nato s tov. Iztokom Winklerjem na čelu (ki ga ne smemo zamenjavati z Janezom Winklerjem, zmerno liberalnim šefom policije, ki je bil v dobrih odnosih s študentskimi aktivisti) izvedla lustracijo RŠ. Odstranjeni smo bili Jaša Zlobec, Nikola Damjanić in jaz.

Ta »kontekst RŠ« me je — poleg izključitve iz ZK — za več let vrgel dobesedno na rob družbe in seveda stran od kakršnekoli možnosti poklicnega dela novinarja, kaj šele politologa.

Vrnil sem se tri leta kasneje na povabilo Slobodana Valentinčiča — hvala, Slobo! —, vendar tokrat kot radijski DJ in voditelj glasbene oddaje. Najprej oddaje Bodi tukaj zdaj o punku, v alternaciji z oddajo o »sodobni improvizirani glasbi« oz. sodobnem jazzu Zorana Pistotnika, nato pa sem se »emancipiral« s samostojno oddajo Rock fronta. Ta je nato trajala deset let, do leta 1989, in je res močno »vplivala na moje delo in nadaljnjo poklicno pot«. Najprej z veliko in dolgo potrpežljivostjo urednikov in poslušalcev za moje začetniško odvajanje od strahu pred mikrofonom, za zatikanje, premolke in druge napake vodenja v živo nevajenega radijca. Tako me je RŠ usposobil za sodelovanje z Valom 202 z oddajo Drugi val, ki se je začela leta 1980 in trajalo do 2018.

Oboje, Rock fronta in Drugi val, je bilo ključno kot lokalna in »nacionalna« promocija nove glasbe in ustvarjanje nove publike, kar je omogočilo naslednjo fazo moje »poklicne poti« — organiziranje koncertov. Čeprav poklic »organizatorja koncertov« oz. koncertnega promotorja, kolikor vem, še danes ne obstaja v uradnem razvidu poklicev v državi). Prvi moj koncert je bil sicer še pred vrnitvijo na RŠ — jeseni 1978, a mi je skupaj s koncertom Pankrtov in Siouxie & The Banshees spomladi leta 1981 v športni dvorani Kodeljevo prinesel izkušnje in, ker sta bila uspešna, tudi pogum za projekt Novi rock – kjer sta sodelovala RŠ in Radio Ljubljana, in katerega uspeh je tudi spodbudil ekspanzijo koncertne in založniške produkcije ŠKUC Ropot in Ropot, da o širših posledicah tu ne bi, ker več o tem v več knjigah. 

Kaj je bila nova kvaliteta? Ti koncerti so pomenili prestop nove – tuje in domače – glasbe iz »virtualne«, radijske realnosti individualnih poslušalcev v realno realnost množičnih koncertov »kolektivnih« in »interaktivnih« poslušalcev, če uporabim sedanji žargon. Posebej pomemben je bil seveda Novi rock (NR) kot »platforma« za predstavitev in »samopotrditev« vedno novih generacije bendov, pa tudi za goste iz Juge in tujine. Vse o NR je seveda v knjigi Igorja Bašina.

Kot rečeno, imel sem to srečo v nesreči, da sta bila »moja časa« na RŠ dva – prvi novinarsko-uredniški in drugi glasbeno-voditeljski in koncertno-producentski. Možnost takega nevsakdanjega preskoka je bila ena od posebnosti »konteksta« RŠ – poleg prislovične sproščenosti, odprtosti za vsakršne domislice – pomislite samo na legendarno Butnskalo!, pa na cel kup drugih izvenserijskih oddaj in voditeljev, tudi na odtrgane, pa tržno uspešne reklame itd. itd. 

Tudi politične (samo)cenzure ni bilo dosti, posebej po koncu vsiljene, a žal ponotranjene ideološke pravovernosti 1975–1978, ki sta jo glasbeno-zvočno označevala umik rocka in prevlada jazza – rekel bi mu »gribojedovski jazz«, prosto po Bulgakovu iz romana Mojster in Margareta, nanaša se na trideseta leta v Moskvi. Prav zato se je lahko zgodilo, da je npr. leta 1977 angleški punk prvi predstavil Val 202, in ne RŠ. No, s prvim radijskim prenosom drugega koncerta Pankrtov na travniku zraven VIII. bloka oktobra 1977, par dni po prvem koncertu, so se razmerja postavila na svoje mesto.

Skratka — po mojem mnenju je šlo pri RŠ bolj za »sistemsko«, »sistematično« drugačnost, avtonomijo, alternativnost z ikonskim izrazom 80. let, in ne le za posamezne inovacije, novosti, provokacije ipd. Tu je bila tudi precejšnja že omenjena odsotnost politične cenzure — oddaje RŠ pač niso mogli prepovedati, saj ni bilo zamika v oddajanju, zloglasne »šlinge« nacionalnega radia … Radio Študent je bil skratka tako na začetku kot po koncu kratke »ledene dobe« paradigma medijske svobode, kakršne v radijskem mediju, pa tudi širše, ni bilo prej in tudi ne poslej, bil je predhodnica nekega ideala, ki bi se moral preseliti v nacionalne medije z osamosvojitvijo, pa se ni. 

Posebej pomembno se mi zdi, da RŠ ni bil le odziven in pozoren na to, kaj se dogaja v »bazi« mladih ustvarjalcev, ampak je dejavno vplival na dogajanje, ga oblikoval, posebej glasbeno sceno/kulturo – kar se je začelo že v 70. in ne šele s punkom, da sem pravičen.

Rekel bi, da je bilo skoraj vse delovanje RŠ ena sama »zgodba«, če s tem razumemo nerutinsko, vselej inventivno ali kakorkoli drugačno medijsko prakso. Če ni bilo drugega, so pa honorarji zamujali in se je bilo treba znajti, štipendije nisem več imel.

Bi pa le omenil zgodbo, ki bi jo lahko imel za predhodnico mojih kasnejših radijskih domislic, ki so jim organi rekli »provokacije«, »žalitve« in podobno in med katerimi me je ena že drugič poslala za mesec dni na Povšetovo. Bilo je ob obisku ameriškega državnega sekretarja Kissingerja v Beogradu malo zatem, ko je realpolitik s krvavimi rokami (Vietnam, Čile) dobil Nobelovo nagrado za mir! To je bil zame — in za RŠ — škandal, vendar sem vedel, da bi direkten napad na Kissingerja in njegov obisk v Jugoslaviji lahko imel posledice. Kljub temu sem posnel skeč, »intervju« s Kissingerjem, v katerem sem njega oz. njegov globoki glas oponašal sam. Sašo Hribar je bil še v vrtcu.

Tekst »intervjuja« je šel nekako takole: 

Vprašanje (v angleščini): »G. Kissinger, kaj mislite o prejemu Nobelove nagrade, glede na svojo podporo bombardiranju Vietnama, Kambodže in udaru proti Allendeju?

Kissinger: »Ni problema, vse v redu z mojo Nobelovo, saj je znano, da je bil Nobel iznajditelj dinamita.« 

Domislica je bila dovolj prepričljiva, da so varnostni organi začeli poizvedovati, kako za vraga je novinar Radia Študent prišel do Kissingerja. 

Kasnejše sorodne prigode z naci punk afero — posledica nošenja značke »nazi punks fuck off« —, tudi radijsko simulacijo ob 13. maju, dnevu varnostnih organov z »naci himno« (nemško himno v izvedbi Nico), so bile opisane že drugje.

Najbolj direktni so bili vplivi prestopa sodelavcev RŠ k nacionalni konkurenci. Prvi val je šel na novoustanovljeni Val 202 (za katerega mnogi menijo, da je nastal zaradi RŠ, predvsem njegovega glasbenega programa). Potem je šel na Radio Ljubljana Ivan Lotrič in postal »glas RTV«. Več sodelavcev RŠ je šlo tudi na Mladino, tudi dolgoletni odgovorni urednik Dnevnika je bil na RŠ, pa Ervin Hladnik Milharčič itd. Menda se je to nadaljevalo vse do današnjih dni. Velik vpliv so imele tudi nekonvencionalne radijske reklame, a o tem ve več npr. Matjaž Hribar (za 80. leta) in drugi.

Je pa treba tudi reči, da je s pollegalno in verjetno tudi koruptno privatizacijo nacionalnih radijskih frekvenc v drugi polovici 90. in s popolno odsotnostjo nacionalne strategije regulacije novih radijskih postaj — oz. s čistim liberalnim, neoliberalnim pristopom, ki so ga furali pohlepni fantje iz LDS, RŠ po mojem izgubil velik del svoje enkratnosti in vpliva. Še posebej po nastopu novega direktorja iz pekla (tudi na pobudo oz. po nemarnosti nekaterih iz LDS), ki je močno načel temelje alternativne etike.