Ko sem ta teden napisal tekst o desničarskem medijskem džihadu, sem razmišljal še naprej. V fiktivnem, a ne nerealnem stilu antiutopije sem si poskušal pesimistično predstavljati medijsko krajino, v kateri bi bili desni mediji vsebinsko, vrednostno, ideološko in po vplivu dominantni. Ti, ki so zdaj standard in mainstream in ki po dosegu prevladujejo, pa bi se pogreznili v irelevantnost in postali marginalni.
Se to lahko zgodi, če bodo desničarski mediji dovolj dolgo vztrajali in se še bolj radikalizirali? Kako hitro se lahko razširi ta retrospektivni virus antikomunizma, iz katerega izhajajo premise o vsesplošni pokvarjenosti, zavedenosti, kupljivosti, zlaganosti? Ali lahko džihadisti okužijo kritično maso drugih medijev in njihovih uporabnikov?
Odgovori na ta vprašanja so seveda odvisni od politične situacije.

Zakaj ne bi tudi nam uspelo?

Mediji, o katerih govorim, so politično opozicijski mediji in mediji politične opozicije. Konkretno SDS. Če ne bi bila SDS že desetletja in desetletja skoraj non-stop v opoziciji, teh medijev ne bi bilo. Sploh jih ne bi bilo, ne samo, da bi bili pač malo manj pasji.
Ta medijska sveta vojna je specialna vojna stranke, ki kljub stabilni in znatni, vsake toliko volitev celo relativno večinski podpori ne more in ne more priti na oblast.
Prvo ključno vprašanje je torej, ali lahko desničarski medijski džihadisti pomagajo SDS na oblast.
Sami so prepričani, da lahko. Ker verjamejo, da so namesto SDS že dolgo, predolgo na oblasti tisti politiki od prej — in njihovi nasledniki —, ki so si medije podredili, se z njihovo pomočjo zavihteli na oblast in se na oblasti tudi obdržali.
Če je to uspelo spregi politične levice in levičarskih medijev, zakaj ne bi tudi njim, spregi desnice in desničarskih medijev?

Stylebook

Mimogrede, v tem vidim velikansko nedoslednost.
Čeprav se desni mediji pri opisovanju levih ali domnevno levih — ali kogarkoli, ki ni »njihov« — dosledno držijo svojega standardiziranega stylebooka s frazami kot »režimski mediji«, »rdeče trobilo«, »pranje možganov«, »propagandna trobila«, »klečeplazna promocija«, »simbioza, značilna za beloruski, nacistični ali katerikoli drugi totalitarni režim«, se pri tem delajo, kot da to za njih ne velja. Kot da Nova24TV in Demokracija in še cel kup novokomponiranih satelitov nimajo prav nič opraviti z SDS. Kaj šele, da bi jim v rit lezli.
Problem te medijsko-politične sprege na desnici je v tem, da med enimi in drugimi ni razlike. Pa ne gre samo za to, da isto mislijo. Problem je tudi v tem, da mislijo enako, na enak način. Medijski jezik desnice je političen in politiziran, jezik desne politike pa medijski in mediatiziran.
In to je tisto, kar je medijsko dno dna: nobene razlike ni več med stališči nekega Biščaka in recimo Grimsa. Razlika je samo še v tem, da operativno delata vsak svoje, nobene razlike pa ni več med njunima pogledoma, načinom gledanja.
Na levici tega ni in ni bilo nikoli — ali vsaj ne več od leta 1975. Čeprav so tudi spolitizirani, znajo levi mediji ohraniti vsaj to distanco, ki zagotavlja drugačen pogled.

Prenekatera izgubljena bitka

Drugo ključno vprašanje pa je, kakšni bodo desničarski mediji, ko/če bo SDS na oblasti? Bi se spremenili, spreobrnili? Bi ostali sluzasto državotvorni in bi njihovi TV voditelji še naprej nagovarjali občinstvo z besedami »drage državljanke, dragi državljani, spoštovani davkoplačevalci«?
Ali pa bodo postali klasični osrednji, ritolizniški režimski mediji, ki bodo izkoriščali svoje veze z oblastjo, ta pa jim bo hvaležna za vse, kar so zanjo v preteklosti naredili?
Menda ja ne bodo tudi takrat kar naprej besno lajali in grizli? Ali pa bo njihova paradna disciplina takrat brcanje crknjenih konjev?
Jaz sicer upam, da bojo prej klavrno propadli. Z vso privoščljivostjo, ki jo premorem. Ker to bi pa res bila dokončno izgubljena vojna slovenskega novinarstva, ki je v preteklosti že tako ali tako izgubilo prenekatero bitko. Že zdaj se mi vse to preveč gnusi.