Lenin je nekoč izjavil, da obstajajo desetletja, v katerih se ne zgodi nič, in dneve, v katerih se zgodijo desetletja. Desetletje, ki se bo čez nekaj dni opoteklo v svoj konec, je bilo nekje vmes. Bilo je polno usodnih prelomov, a se je kljub temu — ali pa ravno zato —, vleklo kot kurja čreva. Večinoma so šle stvari na slabše.
Del tega obdobja sem bil v službi odgovoren za analizo geopolitičnih sprememb v mednarodnem okolju. Naloga ni bila prezahtevna. V večini primerov je zadoščala napoved najbolj črnega scenarija. Malo pretiravam, a ne toliko, da bi mi zato odleglo.
Če bi moral izbrati značilnost, ki najbolj karakterizira spremembe zadnjih let, je to izguba občutka varnosti. Ljudje nismo več optimisti. Vero v prihodnost, ki je bila tako značilna za konec 90. let in prva leta novega tisočletja, je zamenjal strah.

Clusterfuck

V položaju, v katerem smo se znašli, obstaja cel kup napačnih odgovorov. Lahko se na primer pretvarjamo, da je vse v redu. Ignoriramo očitne znake, da gredo stvari v napačno smer. Ker nam je tako lažje, ker nas je manj strah ali ker nam to omogoča, da se še naprej obnašamo sebično in se slepimo, da bo račun plačal nekdo drug.
Lahko tudi nad vsem skupaj dvignemo roke in si rečemo, da ne moremo spremeniti ničesar. Jamramo, ne da bi iskali rešitve. Ali jamramo, da ne jamramo, ne da bi iskali rešitve. Ker ne vemo, s katerega konca bi se zadev lotili. Reševanje eksistencialnih problemov današnjega sveta otežuje dejstvo, da resničnost ni hollywoodska produkcija z enim samim zlikovcem, ampak je, kot bi rekli Američani, clusterfuck. Nismo v riti, ampak v ritih.

Sanacija razdejanja

A vseeno verjamem, da ni prepozno. Nekje je treba začeti. Morda s sanacijo razdejanja, ki ga je povzročila zadnja finančna kriza. Čeprav se je začela v letu 2007 in najbolj dramatično odvrtela tja do leta 2009, so njene posledice in sámo reševanje — še bolj pa posledice reševanja —, zares udarile šele nekaj let kasneje. In trajajo še danes.
Srednji razred, tisti najširši segment prebivalstva, ki je od konca 2. svetovne vojne v zahodnih demokracijah predstavljal tradicionalni volilni bazen levih in sredinskih, pa tudi konservativnih strank, je bil že pred krizo dodobra načet. To je bila zasluga dolgoletnega pajdašenja politike z ekonomskim neoliberalizmom. Finančna kriza je samo izbila sodu dno. Precejšen del srednjega razreda je bil oropan socialne varnosti, dostojanstva, prihodnosti in občutka, da lahko vpliva na lastno usodo — in potisnjen v naročje desnega populizma.
Da brez srednjega razreda ni stabilne demokracije, je razložil že Aristotel. Njegov nauk, da narava sovraži vakum, nam pomaga razumeti hitri ideološki zasuk prevaranega in razžaljenega prebivalstva. Njihov gnev je postal pogonsko gorivo manipulativne politike, ki temelji na transferenci strahu in sovraštva, na delitvah in fikcijah vračanja v dobre stare suverene čase, ki jih nikoli ni bilo.
To tempirano bombo je treba deaktivirati, še preden razvije svojo destruktivno moč. To ne bo čez noč rešilo vseh težav in izzivov, je pa pogoj za ponovni zasuk k vrednotam solidarnosti, empatije in soodgovornosti. Brez teh vrednot ni civiliziranega družbenega sožitja. Brez njih bomo brez moči glede reševanja vseh drugih perečih družbenih in globalnih izzivov.

Srednji razred odhaja in prihaja

To ne bo lahko. Srednji razred ni vaza, ki jo vržeš v steno in zlepiš skupaj. Sedanji srednji razred je v odhajanju, tisti v nastajanju pa je po strukturi precej drugačen. Delavce in uslužbence zamenjujejo ljudje v bistveno bolj fluidni profesionalni situaciji. Mnogi med njimi bodo v prihodnosti zaposleni v poklicih, ki jih danes še ne poznamo. Če bosta fluidnost in fleksibilnost samo nežnejši izraz za životarjenje na robu revščine, smo v težavah. Če bomo srednji razred za silo krpali na račun ljudi na socialnem dnu, smo v še večjih težavah. Evropski demokratični in ekonomski model je življenjsko odvisen od solidarnosti.
Populizem je rezultat tega, da je evropska politika na to pozabila. Ne pluralistična demokracija ne tržno gospodarstvo ne moreta preživeti, če ju velika večina prebivalstva ne podpira. In te podpore ne bo, če bo večina imela občutek, da živijo v sistemu, ki jih sistemsko pušča na cedilu. Investicija v socialno pravičnost je investicija v stabilnost in varnost.
Brez stabilnosti in varnosti tvegamo ekstrapolacijo v ekstreme, ki jih Evropa iz zgodovine že pozna. Na eni strani avtoritarna represija v imenu nacije, na drugi mokre sanje nedeljskih revolucionarjev o reprizi socialnih utopij, ki jih je mogoče uveljaviti le s trdo roko. Prepričan sem, da ne prvi ne drugi izlet v preteklost ne bi dolgo trajala, a bi znala pred svojim klavrnim koncem ponovno povzročiti precej škode in trpljenja.

Dodana vrednost demokracije

Ne gre za naivno moraliziranje salonskega socialista. Neoliberalizem je tovarna družbenih napetosti in nestabilnosti. Ne ogroža samo pluralistične demokracije, ampak tudi tržno gospodarstvo. Vsaj takšno, ki bi bilo približno v skladu z Evropsko socialno listino in 2. členom slovenske ustave.
Z vidika kapitala gre pri neoliberalizmu za prevlado kratkoročnega pohlepa nad dolgoročnimi interesi. Napol za hec bi dejal, da GZS na dolg rok v Sloveniji nima večjega zaveznika od Levice. Vendar pa pri imperativu večje socialne pravičnosti ne gre za politično opredeljevanje in še manj za klic k podpori te ali one stranke. Opredelitev za več solidarnosti, socialne pravičnosti, več soodgovornosti ne pomeni, da obstaja samo en pristop, ampak pušča široko odprt prostor za različne rešitve, poudarke, ideološke, politične in strankarske platforme.
Dodana vrednost demokracije je ravno v tem, da nam omogoča spopad različnih mnenj. Enotnost po sili je vedno služabnik enoumja. Mejniki so samo vrednote, ki smo jih zapisali v ustavo in v imenu katerih smo se osamosvojili. Vrednote, ki bi nam morale preprečevati, da ljudi pehamo v revščino ali v njej puščamo, in ljudem omogočati, da od svojega dela, znanja in talenta lahko dobro živijo, tudi obogatijo.
To zadnje vam želim v novem letu in v letih po njem. Če vam že ne uspe obogateti, vam želim, da bi vsaj bolje živeli. Ne na račun soljudi, ampak skupaj z njimi. Naj novo desetletje ne bo zgolj nadaljevanje tega, ki ga puščamo za sabo. Dovolj je bilo kurjih črev.