Stvari postajajo jasne. Tudi tistim, ki jim doslej niso bile. Bodisi zato, ker niso hoteli videti, za kaj gre. Ali zato, ker tega niso bili zmožni videti. Ali zaradi kakšnega tretjega razloga.
Čeprav razlogi niti niso bistveni. Bistveno je, da so se po začetni zaslepljenosti, ki jo je povzročila pandemija, stvari zdaj toliko umirile, da postajajo vidna prej nevidna ali slabo vidna dejstva.
Prvič, vidno postaja, kakšne so slovenske možnosti po prvem valu korona virusa. To ni konec epidemije. Ampak začetek novega načina bivanja. Ki ga določajo dejstva, o katerih je pred dnevi govoril Ihan v Odmevih. Ihan je povedal, da ima Slovenija po prvi fazi pandemije dve možnosti: »biti otok« ali »drugi val epidemije«. To pomeni izbiro med notranjo svobodo brez zunanje svobode ali zunanjo svobodo brez notranje svobode.
»Biti otok«, kot je povedal Ihan, pomeni, da bi državo zaprli in s tem preprečili vnos virusa od zunaj, v državi pa zaradi nizke okuženosti in majhnosti države poiskali vsa žarišča bolezni in jih ustrezno obravnavali do izginotja bolezni.
Janša je rabil glasove teh treh strank, da je lahko prišel na oblast. To je bilo omenjenim trem strankarskim voditeljem jasno že takrat. Ni pa jim bil jasen drugi razlog: da namreč Janša rabi glave Povčivalška, Tonina in Pivčeve zato, da jih bo žrtvoval namesto svoje, ko mu bo šlo za nohte.
Ali-ali
Socialno bi ta rešitev omogočila Slovencem znotraj države skorajda tak način življenja kot pred epidemijo. Cena: zaprte meje.
Druga možnost pa ohranja odprte meje, vendar prinaša drugi val epidemije. Ki je po Ihanovih besedah zanesljiv. In na katerega se mora država začeti pripravljati že zdaj. To pomeni, da bi ob drugem valu morali spet uvesti restriktivne ukrepe v vsakdanje življenje Slovencev, ki bodo — če pogledamo, kaj se dogaja ob drugem valu drugod, recimo na Japonskem — še bolj restriktivni kot ob prvem. Torej omejitev gibanja, združevanja, prepoved javnih prireditev itd. Notranja nesvoboda torej. In nove obremenitve zdravstvenega sistema. Nove smrtne žrtve. Ne več samo v domovih za ostarele. Itd.
Povedano na kratko: Slovenci še kar nekaj časa ne bomo mogli imeti več obojega — notranje in zunanje svobode. Svobodnega življenja v družbi in odprtih meja. Izbira je ali-ali. In seveda je že tudi jasno, kdo na politični sceni bo izbral katero od obeh rešitev.
Scenarij je jasen
A to ni edino, kar postaja jasno, ko gre za politično sceno. Po aferi z nabavljanjem zaščitne opreme tudi najbolj politično slepim postaja jasno, zakaj je Janša rabil Počivalška, Pivčevo in Tonina. Razloga sta točno ta, na katera smo nekateri opozarjali že pred sestavo Janševe vlade.
Janša je rabil glasove teh treh strank, da je lahko prišel na oblast. To je bilo omenjenim trem strankarskim voditeljem jasno že takrat. Ni pa jim bil jasen drugi razlog: da namreč Janša rabi glave Povčivalška, Tonina in Pivčeve zato, da jih bo žrtvoval namesto svoje, ko mu bo šlo za nohte.
Zdaj je nastopil trenutek za začetek realizacije tega drugega razloga: JJ bo žrtvoval najprej Počivalška, nato pa še Tonina in Pivčevo. Da reši sebe. Scenarij je jasen: po ugotovitvah »nepristranske« preiskave neprijetnih dogodkov — trenutno je to nabava zaščitne opreme — bo ugotovljeno, da JJ ni kriv. Za nič. Da ničesar ne ve. Da na nobenih papirjih ni njegovega podpisa. (Tega se je JJ naučil že pri trgovini z orožjem in pri osemkolesnikih. Drugi vpleteni pa očitno ne.) JJ bo moral z obžalovanjem ugotoviti, da so njegovi ministri delovali neustrezno. Zato jih bo z obžalovanjem odstrelil.
Slovenci še kar nekaj časa ne bomo mogli imeti več obojega — notranje in zunanje svobode. Svobodnega življenja v družbi in odprtih meja. Izbira je ali-ali. In seveda je že tudi jasno, kdo na politični sceni bo izbral katero od obeh rešitev.
Vse ob svojem času
Samo največji naivneži lahko verjamejo, da Janša ni vedel, kaj se dogaja ob nabavi zaščitne opreme. Toda dokazov za njegovo krivdo ni. So pa dokazi za krivdo drugih. Recimo Počivalška. In čeprav nam bo Počivalšek razkril, da so bila skladišča prazna, da jih je prav on uspešno napolnil z zaščitno opremo in da je pri tem uporabljal načine, ki jih uporabljajo tudi drugi, bo na koncu vendarle moral nekdo poravnati račune. In to ne bo Janša. Ampak najprej Počivalšek.
Sledila bo Pivčeva. Ki z govoričenjem, da verjame predsedniku vlade in ministrom — če je prišlo do napak, pa da zato obstajajo ustrezni organi in postopki —, sama daje lastno glavo na tnalo. Ker govori kot državljanka. Ne kot politik. In s tem govorjenjem JJ — pa ne samo njemu — sporoča, da ona ni politik. Ker politik razume in preverja. Politik nikoli ne verjame. Ali povedano drugače: Pivčeva javno dokazuje, da ne razume, za kaj gre. JJ pa razume, za kaj gre. Nasploh. In v primeru Pivčeve. Ki jo bo uporabil, kot jo najbolje zna. Jo žrtvoval. Da reši sebe.
Seveda bo sledil še Tonin. Za katerega se zdi, da vsaj za silo razume, za kaj gre. Ali da je vsaj začel razumevati. Če ne prej, pa takrat, ko ga je JJ z zaželene pozicije predsednika Državnega zbora ali zunanjega ministra degradiral v ministra za obrambo. Toninu se je na obrazu videlo, da je razumel ponižanje. In ga požrl. Ker razume, da ga mora požreti. Vendar je mogoče predvideti, da bo tudi on žrtvovan. Ko bo treba. Da JJ z njim reši svojo kožo.
In še marsikaj drugega postaja jasno. A žal ni več prostora.