"Kako je bilo?"

"Super, res fino, samo zaključek bi bil lahko boljši."

"Kako to misliš?" Vodja zasedbe Janezova pripombe očitno ne razume. "Pridite poslušat, vam bo hitro jasno, o čem govorim."

In pridejo in poslušajo. Zadovoljno kimajo, medtem ko se komad razvija in dogaja. Res je vse tako, kot mora biti. Potem pa pride posnetek do konca. Janez čaka na reakcijo, a namesto strinjanja je nerazumevanje v očeh egipčanskih kolegov samo še večje: "Kaj pa je narobe? Zaključek je okej."

"Ni ravno okej, razpadete, niste skupaj. A bi poslušali še enkrat?"
Glasbeniki se spogledajo med sabo in se zasmejijo: "Ah, vi Evropejci! Razmišljate kot vlak. Ko se ustavi lokomotiva, se ustavijo tudi vagoni. Mi pa igramo kot karavana kamel. In ko se karavana ustavi, vsaka kamela to stori malo po svoje."

Telefon in papirnati robčki

Na to zgodbo sem se spomnil pred nekaj dnevi, ko se je moja hči poslavljala od vrtca. Zaključna prireditev je bila takšna, kot se spodobi: neizmerno ganljiva za starše in neskončno nezanimiva za kogarkoli drugega, ki bi se je po naključju udeležil. Nekaj pesmic in tako imenovani skeč. Na eni strani otroci, na drugi starši. V eni roki telefon, v drugi zavojček papirnatih robčkov. Izvedba pa pač na ravni šestletnic in šestletnikov.

Ampak kulturni program, ki so ga pripravili Škratki, ni pomemben. Na štorijo o karavani kamel sem pomislil zaradi nečesa drugega.

Vrtec je prva prava iniciacija v sistem. Seveda smo takrat premajhni, da bi se tega zavedali, toda prelomnost in pomembnost tega obdobja zaradi tega nista nič manjši.

Moj spomin na vrtčevska leta je precej kvadraten. Na sprehodih smo se v parih držali za roke, stali v ravni vrsti "kot so hiše v trsti" — da je ta "trsta" v resnici Trst, sem doumel šele mnogo kasneje — in ob predpisani uri brez pardona hodili spat. Na ta čas v resnici nimam slabih spominov. A dejstvo je, da so nas kar pridno brusili.

Moja hči ima srečo

Moja hči pa ima srečo — in tej sreči je ime Luka in Irena.

Luka in Irena sta kot vzgojitelja in skrbnika Škratkov vse prej kot kvadratna. Njunega sistema v resnici ne razumem popolnoma. Včasih se mi zdi, kot da bi funkcionirala po principu prvih med enakimi, kot glavna Škratka, kot kolovodji škratovske bande, ki lahko v kateremkoli trenutku skoči izza grma v gozdu in naključno sprehajalko ali tekača vrže iz tira oziroma tempa. Karavana, v kateri se vsaka kamela obnaša malo po svoje — pa vendar skupina kljub temu brez težav doseže svoj cilj.

Svet Škratkov je poseben. V njem se zjutraj že pred zajtrkom igra kitara in vrti disko krogla. In ko se Škratki zapodijo v umivalnico, tega ne storijo vedno zato, da bi si umili roke, včasih gredo tja napolnit vodne balone.
"Kaj pa, če kateri poči?"

"Nič. Vzamemo brisačo in pobrišemo."

"Kaj pa, če se zmoči kdo od vas?"

"Se pač preobleče."

Kaj ti ni jasno, tati? A si pozabil, kaj je rokenrol?

Besedi kolovodja in banda seveda uporabljam v najlepšem možnem pomenu. Tudi prispodoba s karavan kamel je v danem kontekstu izrazito pozitivna. Otroci so srečni in dobesedno silijo v vrtec. In moja hči me vsak dan, ko jo pridem iskat, brez izjeme nahruli, da sem ponjo prišel prezgodaj.

Brušenje in mehčanje osebnosti

S svojo kvadratnostjo se borim že celo življenje. Pa za to niso krive moje kvadratne vzgojiteljice v vrtcu. Proces brušenja osebnosti v družbeno sprejemljiv in neproblematičen format se je takrat samo začel, nadaljeval pa se je v naslednjih fazah življenja in skozi čas pripeljal do zavidljivih rezultatov.

Danes sem pač tak, kot sem. Previden, osredotočen, v svojih navadah precej rigiden in v nekaterih situacijah premalo sproščen, flegmatičen ter pogumen. Zadnja leta se tega zavedam, zato poskušam robove svojega kvadrata vsaj malo zmehčati in zavestno iščem škrata v sebi. Otroci mi pri tem pomagajo. Še posebej, če imajo vzgojitelje, kot sta Luka in Irena — če so uradni člani škratovske bande in kamelje karavane iz spodnje Šiške.

Morda sam nisem škrat, ampak Škratovka je moja hči. In dokler je tako, obstaja upanje tudi zame.

Zvijače, občutek in ljubezen

Pogum je v tej zgodbi ključna beseda. Način, na katerega se Irena in Luka gresta vrtec, namreč zahteva veliko poguma, zavzetosti in predanosti. V resnici še več, kot če igro igraš po regelcih in strogih pravilih.

Kvadratnost zagotavlja varnost in zanesljivost, zato se vanjo radi zatekamo vsi. Kvadratnost je udobna pozicija, škratovstvo pa hoja po robu. In čeprav je delo strojevodje vsega spoštovanja vredno, se zdi tisti, ki pripelje karavano kamel od točke A do točke B, večja faca. Prvi obvladuje mnogotonsko kompozicijo s pomočjo tehnologije in sistema jasnih pravil, drugi pa mora biti drugi zvit in prebrisan. Poznati mora kopico fint in zvijač in hkrati imeti za svojo karavano ogromno občutka. In ljubezni, predvsem ljubezni. Tako kot Luka in Irena, glavna Škrata škratovske bande iz spodnje Šiške.