Si predstavljate odgovore, če bi ljudi vprašali, ali verjamejo vsemu, kar najdejo na internetu?
Dve tretjini Avstralcev sta v raziskavi izjavili, da med informacijami na internetu ne ločijo, katere držijo in katere ne. A kakorkoli že obrnemo vprašanje, pa v vsakem primeru verjamem, da bi zelo redki rekli, da smo po zaslugi interneta bolj verodostojno informirani.
Raziskava je bila povod, da so se v Avstralskem uradu za komuniciranje (ACMA) odločili za sprejetje pravilnika o ravnanju in obravnavanju zavajajočih in neresničnih informacij na spletu. Pandemija kovida-19 in požari so bili poligon za razširjanje teorij zarot ter zavajajočih in neresničnih informacij.
Podobno je lordska zbornica v Veliki Britaniji zahtevala poostritev regulacije digitalnih in socialnih medijev, ker »pandemija dezinformacij« spodkopava zaupanje v javne institucije. Opozarjajo, da gre za »virus, ki prizadene vse«. Z demokracijo vred.
Politiki kot zvezde
Praksa širjenja lažnih novic in teorij zarot je prisotna povsod. Tudi v Sloveniji, vendar ji posvečamo premalo pozornosti. V uredništvih se jim zdi bolj zanimivo ukvarjati se z domačo politično sceno in politike obravnavati kot zvezde. S pozornostjo, ki jim jo mediji posvečajo, politiki premagujejo estradnike.
Mediji bi zdaj kot kadarkoli prej morali zagotavljati verodostojne informacije. Urednike in novinarje zavezujejo k takšnemu ravnanju etični kodeksi in profesionalno novinarsko delovanje. To je še edino, kar jih bistveno ločuje od družbenih omrežij, blogov, wikipedij in raznih spletnih strani, ki širijo vse mogoče novice.
Praksa širjenja lažnih novic in teorij zarot je prisotna povsod. Tudi v Sloveniji, vendar ji posvečamo premalo pozornosti. V uredništvih se jim zdi bolj zanimivo ukvarjati se z domačo politično sceno in politike obravnavati kot zvezde. S pozornostjo, ki jim jo mediji posvečajo, politiki premagujejo estradnike.
Prave ambicije v pravo smer
Mnogi zagovorniki popolne svobode na internetu to zagovarjajo kot edino pot k resnični demokraciji in svobodi govora. Pa vendar se moramo vprašati, kakšno informacijsko demokracijo si želimo? Hočemo prostor popolne svobode izražanja, brez vsakršnih zavor? Bo to ustvarilo odgovorno družbo?
Države se problema regulacije medijev in spleta lotevajo postopoma in posamično, vendar bi k resni obravnavi tega problema lahko prispevali tudi novinarji in medijske hiše same. Samo resno in zavzeto stremljenje h kredibilnosti in verodostojnosti na eni strani bi pokazalo vrzel na drugi strani, v območju digitalnega, kjer je pač vse dovoljeno.
Skrbi pa me, da pravih ambicij v to smer v Sloveniji ni zaznati.