Naj to dilemo in zagato ilustriram s primerom, ki dokazuje, da so (bile) nekatere družbene, politične zadeve v retrospektivi vendarle predvidljive — in da bi me lahko bile skrbele že prej. Ne šele danes.
18. 9. 2008
Bilo je v četrtek, 18. septembra 2008 — tri dni pred državnozborskimi volitvami —, ko je Marta Kos (Marko), podpisana kot “državljanka Republike Slovenije”, v Dnevniku dala objaviti celostranski oglas. Sama ga je napisala, sama naročila in sama plačala (8.440 evrov). Po objavi je razložila, da je to storila zato, ker se je čutila dolžno naglas povedati, da jo je sram tega, kar se dogaja — namreč “moralnega razkroja” —, in pozvati ljudi, naj tudi sami nekaj naredijo.
To epizodo iz polpretekle zgodovine individualnega slovenskega političnega protestiranja omenjam zato, da bi opozoril na razlike, do katerih je prišlo v teh dolgih, pa vendar kratkih štirinajstih letih. Pa tudi na podobnosti.
Zdi se, kot da je bilo pred trinajstimi leti in pol vse drugače, pa vendar tudi vse isto.
Hraniti hude besede?
Marto Kos so takrat skrbele stvari, ki se v primerjavi z današnjimi problemi zdijo skorajda benigne, če že ne nepomembne. Recimo, da je MZZ poslalo protestno noto finski vladi zaradi oddaje finske televizije, ki je sprožila afero Patria. Pa da se je gospa ministrica s službenim avtom svojega soproga vozila po privatnih nakupih. Ali da je ministrska piarovka sodelovala v predvolilni kampanji s službenim telefonom in računalnikom. In da je policija založila neke Interpolove depeše v zvezi s taisto afero.
Če so to bili primeri moralnega razkroja — kako pa naj potem imenujemo to, kar se dogaja danes? Si ne bi bilo morda takrat bolj pametno prihraniti te hude besede za današnje stanje, ki je še bistveno bolj zaskrbljujoče?
Sram kot fenomen
Ključno pri tem Martinem oglasu je bilo to, da je govorila o sramu. Verjetno je kot verzirana komunikatorka namenoma uporabila emocionalno nabito, učinkovitejšo besedo namesto te preprostejše in natančnejše, da je zaradi določenih stvari pač zaskrbljena.
Če danes govorimo o sramu kot fenomenu individualnega, emocionalnega dojemanja politike in družbenega, je treba sprevideti, da ne gre več toliko za to, da je nekomu zaradi nečesa nerodno, temveč za to, da nekomu (drugemu, seveda) zaradi nečesa ni nerodno. Prav nič.
{embed_info_box}198279{/embed_info_box}
Nerodno
Razlika med letoma 2008 in 2022 je gromozanska. Res je sicer, da je v ravnanju in obnašanju tedanje Janševe vlade (2004–2008) mogoče videti nastavke za ravnanje in obnašanje današnje. Iz malega je zraslo veliko. Kaj se je spremenilo?
Tehnično, operativno gledano malo, zato pa tem več mentalno in emocionalno. V glavah desnice prišlo do bistvenega premika. Ni jih več sram. Ni jim več nerodno. Politični standardi so drastično padli, pa tudi družbeni. Sprva so jih še plašno zniževali, potem pa so videli, da se jim to obnese.
Medijsko poneumljanje je danes najbolj normalna stvar na svetu. Pa ne samo normalna stvar. Medijsko poneumljanje je politično zaželeno in politično odobreno, ker se politikom in mnogim na lepem piškotkarskim medijskim delavcem zdi nujno in pravično. To je tisto, kar se meni zdi najhuje.
Še več! Medijsko poneumljanje se jim celo zdi edina zanesljiva in učinkovita metoda, da dosežejo svoj cilj. To prepričanje je seveda njihova pravica. Toda kako neumen moraš biti — in da te zato ni sram —, da si (kao zasluženo) zmago obetaš samo zato, ker si videl, da je to bilo mogoče na Madžarskem in v Srbiji?
A badge of honor
To je ta moralni razkroj, o katerem je Marta Kos govorila že pred štirinajstimi leti in ki se je meni takrat zdel pretirana, preveč dramatična beseda. Moralni razkroj je to, da ti zaradi ničesar ni nerodno. Da svoje odstopanje od družbenih, političnih, kulturnih, komunikacijskih, vedenjskih standardov nosiš ponosno kot odlikovanje — kot se je nekoč izrazil Trumpov svetovalec Bannon.
To je to. A badge of honor. Da se ponašaš z obsesijo, da na glavo postavljaš vrednote, ki so veljale še včeraj, predvčerajšnjim in ki jim nisi mogel in hotel slediti. In da te zato ni prav nič sram.
{opomba}198278{/opomba}