Kaj izgubljamo, ko izgubljamo neodvisno gledališko sceno?

Rezultati programskega razpisa Ministrstva za kulturo niso presenečenje. Na nek način je razprava o tem, kdo je ostal brez financiranja in zakaj se to ne bi smelo zgoditi, nesmiselna in brezpredmetna. Pa naj mi oškodovanke in oškodovanci — dovolil si bom uporabiti pravni termin, ker se mi zdi na mestu — te izjave ne zamerijo. Pomembno je, da so njihova imena javno izpostavljena in da njihove dosežke in nesporne kvalitete poudarjamo.

A vse skupaj se je začelo že mnogo prej in v resnici ne gre za tokratni štiriletni programski razpis. Gre za odnos do neinstitucionalne gledališke umetnosti in z njim povezan proračunski razrez. Ministrstvo za kulturo razpolaga z največjim proračunom v zgodovini države. Hkrati pa so se sredstva, namenjena tako imenovani neodvisni sceni, skoraj prepolovila. To razmerje — ali bolje rečeno: nesorazmerje — nam pove vse.

Kulturna politika in njena orodja

Kulturna politika je kompleksno področje, pri katerem ne gre nikoli samo za...