Novo vlado imamo šele deset dni. A nas je že zasula z nepreglednim številom ukrepov. Najprej z ukrepi proti korona virusu. Z ustavitvijo države. Z uvedbo skoraj popolne karantene. Z zamenjavo zdravstvene stroke, ki vladi svetuje. S prenehanjem množičnega testiranja. Z zaprtjem šol. Z uvedbo pouka na daljavo. S politiko zaostrovanja ukrepov zoper pandemijo.
Nato pa še z vrsto drugih ukrepov. S političnim kadriranjem in obračunavanjem. Z odstavitvijo Tatjane Bobnar. In Alenke Ermenc. Z grožnjo Šarcu s tožbo. Z nastavitvijo Kanglerja in Mahniča za državna sekretarja. Z vrnitvijo Kacina. In drugih Janševih kadrov. S Simonitijem. Z Lahovnikom. In drugimi. Z idejo o podelitvi policijskih pooblastil vojski. Z bosansko afero z zaščitnimi maskami. Z odprtjem fronte z novinarji. Z odstranitvijo novinarjev z novinarskih konferenc. Z napadom na RTV Slovenija. Z dvigom plač ministrom in državnim sekretarjem. Z znižanjem plač državnim funkcionarjem, dokler traja pandemija. Z uvedbo razpolaganja s proračunskim denarjem brez kontrole parlamenta. S pripravo korona zakonodaje. Itd.
Nepreglednost in zasičenost
Slovenska družba je zasuta z ukrepi vlade, ki jim ni več mogoče slediti. Jih premisliti. Kar po mojem ni slučaj. Ampak cilj delovanja vlade. Ustvariti stanje nepreglednosti. In zasičenosti. Ker v takšnem stanju družbena pozornost in kontrola upadeta. Kar je za tiste, ki si želijo manj družbene pozornosti in kontrole, seveda zaželeno.
Učinkovitega ukrepanja ob pandemiji ne moremo odrekati ne tej ne prejšnji vladi. Število okuženih raste relativno počasi. Število smrti tudi. Kar seveda še ni razlog za konec zaskrbljenosti. In temu primernega ukrepanja. Toda, da se bo Slovenija ustavila samo za dva tedna, je utopična. Ukrepi bodo trajali bistveno dlje. Dokler korona ne bo zajezena. Kar je nekaj, na kar se bo treba navaditi. Na kar so se Slovenci očitno že navadili.
Izredne razmere so za Janšo idealno stanje. On je politik z vizijo, kakšna bi slovenska družba morala biti. Politik, ki to vizijo poskuša uresničiti že vso svojo kariero. Javnost, ki se s to vizijo ni strinjala, se mu je vedno postavljala po robu. Toda to je bilo možno, ker ni bilo izrednih razmer.
Razlika med Šarcem in Janšo
Izrednih razmer se je zato treba bati. Bati se je treba tistih, ki te razmere uporabljajo za to, da realizirajo politike in ukrepe, ki so širši od tistih, ki so potrebni za reševaje izrednih razmer. In treba se je bati tistih, ki izredne razmere ustvarjajo.
V tem je bistvena razlika med Šarčevo in Janševo vlado. Šarčeva vlada ni ustvarjala izrednih razmer. Janševa vlada pa jih ustvarja. S primerjanjem sedanjih razmer z vojnim stanjem. S trditvami, da je stanje celo bolj resno kot v vojni. Kar zahteva delovanje in ukrepanje, primerno v vojnem stanju.
Izredne razmere, ki jih je ustvaril korona virus, so za Janšo idealno stanje. On je politik z jasno vizijo, kakšna bi slovenska družba po njegovem morala biti. Politik, ki to vizijo poskuša z majhnimi koraki uresničiti že vso svojo politično kariero.
Preživetvena ogroženost
V vseh desetletjih njegovega delovanja se mu je postavljala po robu tista javnost, ki se s to vizijo ni strinjala. To je bilo možno, ker ni bilo izrednih razmer. Zdaj pa je vse drugače. Imamo izredne razmere. Imamo preživetveno ogroženost. In imamo Janšo. Ki to krizo zdaj rešuje. Ne samo zato, da bi jo rešil. Ampak tudi zato, da bi pod njenim okriljem uvedel rešitve, ki jih doslej ni mogel uvesti. Obračun z novinarji. Obračun s kritično javnostjo sploh. Koncentracijo moči in oblasti v lastnih rokah.
Zasuti smo z ukrepi vlade, ki jim ni več mogoče slediti. Kar ni slučaj. Ampak cilj delovanja vlade. Ustvariti stanje nepreglednosti. In zasičenosti. Ker v takšnem stanju družbena pozornost in kontrola upadeta. Kar je za tiste, ki si ju želijo manj, seveda zaželeno.
Redefinicija demokracije
Zato v trenutnih razmerah ni produktivno razpravljati o tem, kakšen je Janša. Ali gre pri bosanskih poslih z zaščitnimi maskami za aktivacijo neformalnih mrež, s katerimi je že posloval. Itd. Ključno je ohraniti kontrolo nad predlaganimi in sprejetimi ukrepi glede na to, ali so povezani z reševanjem pandemije. Kadrovanje lastnih, nesposobnih, obračunavanje z drugače mislečimi, novinarji, ideja o nenadzorovani porabi javnega denarja, govorjenje o vojnem stanju, zviševanje lastnih plač, zniževanje plač vsem javnim funkcionarjem, tožbe zoper prejšnjega predsednika vlade in številni drugi ukrepi nimajo nič opraviti z zdravstveno krizo. Kriza je samo pretveza za uvajanje ukrepov, ki jih sicer ne bi bilo mogoče uvesti. Ne samo zato, ker predstavljajo realizacijo partikularnih interesov Janeza Janše. Ampak ker redefinirajo nekatere temeljne dimenzije slovenske družbe. Redefinirajo demokracijo. Družbeno odgovornost. Hierarhijo prioritet v družbi. Pooblastila političnih funkcionarjev. Mesto in vlogo represivnega aparata. Itd.
Zato je treba vlado podpirati samo toliko, kolikor gre za smiselne ukrepe v zvezi s korona virusom. In ji nasprotovati, ko poskuša prodati vrsto problematičnih in totalitarnih rešitev, ki s pandemijo nimajo nobene zveze.
Ni res, da zdaj ni čas za delitve. In dolge razprave. Ravno obratno. Zdaj je čas za delitve. In dolge razprave.