Predvolilna televizijska soočenja niso izgubila svoje vloge, predvsem ne tista, kjer nastopajo liderji strank — tisti, ki v času izrazite individualizacije in personalizacije “z likom in delom” poosebljajo vse prevečkrat abstraktne in premalo konkretizirane politične ideje, koncepte in strategije.

In kaj poslušamo in gledamo na soočenjih strankarskih prvakinj in prvakov na polovici letošnje volilne kampanje pred parlamentarnimi volitvami — tistimi z največ političnega naboja in vložka v troje volitvah tega leta?

Recept Woodyja Allena

Prvo opažanje je povezano z dosedanjo odsotnostjo šefa vlade in predsednika SDS Janeza Janše, ki se bliža tretjemu desetletju na čelu stranke.

Po eni strani gre za premišljeno odločitev za umik z domače politične scene in s tem za izogibanje neposrednim konfliktom in soočenjem z neprijetnimi bilancami njegovega tretjega premierskega mandata.

Po drugi strani pa Janši premierska pozicija sama po sebi omogoča dovolj medijske prezence in pozornosti. Drža “državnika, ki se ukvarja z reševanjem sveta”, mu v večji meri omogoča nadzor nad situacijo in dvig nad “predvolilno blato”.

Razen kontroliranih in v večinoma njegovih medijih Janša ne daje intervjujev že dalj časa. Njegovi surogati, ki nastopajo na soočenjih — v prvi fazi kampanje sta za to bila očitno določena notranji minister Aleš Hojs in evropska poslanka Romana Tomc —, vzdržujejo okvir, kakršnega si želi SDS.
​{embed_info_box}198157{/embed_info_box}

Na tem mestu si bomo izposodil znan izrek Woodya Allena: “Ne vem, kaj je vprašanje, ampak definitivno je odgovor seks.”

Primarna funkcija predstavnikov SDS v televizijskih soočanjih je, da na vprašanja in očitke o dilemah upravljanja epidemije, o političnih napakah pri ignoriranju stroke, o aferah z zaščitno opremo, o javnih financah, o političnih desantih na neodvisne institucije, o izrazito partijskih kadrovanjih v (para)državnem gospodarstvu, o zapiranju prostorov kritične misli in svobode, o orbanizaciji Slovenije in tako naprej ponavljajo ta temeljni predvolilni narativ SDS: razbremenili smo vam plače, dvignili pokojnine — in gradimo Slovenijo.

Gre za kalkulacijo, da človekove pravice, demokracija in vladavina prava v izrazito nestabilnem domačem in mednarodnem okolju niso več valuta, na katero bi ljudje stavili bolj kot na ekonomsko stabilnost, četudi zgolj navidezno, in na varnost, ki prevzema atribute socialne države.

Romana Tomc v tej taktiki deluje kot stroj. Za ciničnim nasmeškom ji sicer ne uspe skriti izrazite oblastniške arogance, a verjetno to niti ni namen. Na soočenjih je zato, da brani vlado in izpostavlja njene dosežke — in da tako odbija poskuse, da se fokus bistveno spremeni.

Hojs ima ob tem vsaj vsaj še eno nalogo: poleg udarnejših napadov na politično konkurenco, v prvi vrsti na Roberta Goloba, ohranja surovost političnega prostora, ki manj politično profilirane volivce odvrača od udeležbe v političnem, konkretno volilnem procesu.

Prebijanje postavljenih okvirjev

Opozicijsko, levosredinsko prebijanje teh okvirjev — preprečiti kolektivno amnezijo o vsem, kar se je dogajalo zadnji dve leti, in utopitev resnih razvojnih dilem v vprašanjih vojnih razmer v Evropi — in prevzemanje odločnejše pobude v politični razpravi, posebej uspešno za zdaj ni. Z izjemo Luke Mesca in deloma Roberta Goloba.

Pri Mescu in Golobu so v SDS (in tudi v NSi) definirali temeljni točki (proti)napada: Golobova plača in Mesčeve radikalnejše linije v stranki Levica, ki da si želijo vrnitev socializma in poosebljajo napad na zasebno lastnino in podjetniško iniciativo.

Z nastopi ter po prodornosti in po retoriki Mesec deluje najbolj prepričljivo, energično v Koaliciji ustavnega loka. Golob prinaša v politično debato neko svežino, neko drugačno, bolj neposredno govorico, ki daje vtis večje spontanosti in deluje manj naučeno in programirano. A ciljani napadi nanj ga nemalokrat postavljajo v položaj, ko se mora braniti, namesto da bi predstavljal politične rešitve za naslednji mandat.

Tanja Fajon je bistveno suverenejša pri mednarodnih temah kot pa pri nacionalnih, razvojnih vprašanjih. Kar je logično: je dolgoletna evropska poslanka, pri predstavitvi sicer obsežnega strankarskega programa in nabora rešitev pa je premalo prepričljiva — in za format soočenj, kjer je čas za odgovore omejen, tudi premalo udarna, konkretna.

Ker je Golob ustavil rast Socialnih demokratih, je očitno, da se je volilno telo, ki se je za alternativo Janši že oziralo proti socialni demokraciji, hitro preselilo. Očitno je, da SD poskušajo obrniti trende in poudarke predvolilne kampanje. Vanjo poskušajo vnesti razpravo o (ne)zavedanju, da je država zaradi vojne v Ukrajini, zaostrenih razmer na energetskih in drugih surovinskih trgih, pregrevanja (dela) gospodarstva in inflacije pred novo krizo. Njene razsežnosti se bodo šele pokazale in bodo zahtevale nov državni intervencionizem. Tako lahko razumemo večkratne pozive Tanje Fajon k političnemu vrhu in premisleku o tem.
​{embed_info_box}198158{/embed_info_box}

Sindrom nekdanjih premierov

Daleč največ težav na tem koncu političnega polja imata Marjan Šarec in Alenka Bratušek. Pri obeh se vse bolj izpostavlja neke vrste sindrom nekdanjih premierov, ki se najbrž zavedata, da to nikoli več ne bosta.

Zdrs proti parlamentarnemu pragu bi moral v teh strankah prižgati vse alarme in potrebo po hitrem odzivanju na trende, ki kažejo prehod volilnega telesa h Gibanju Svoboda.

Osnovni tekst Alenke Bratušek, s katerim ji je iz slabih rejtingov leta 2018 v bitki za preboj v parlament uspelo načeti predvsem upokojensko bazo Karla Erjavca in Desusa, tokrat ne deluje več. Prav tako ne deluejo grafikoni, kako je njena vlada reševala Slovenijo pred bankrotom in trojko.

Šarec ima tokrat neznačilne težave z energijo, z žarom političnega boja. Da je voditelju Janiju Muhiču po seriji uvodnih nastopov in replik, že kar spopadov na Pop TV, ko je končno dobil besedo, dejal: “Hvala, da ste me opazili”, je plastična ponazoritev tega. Izgubil je ostrino svojih mestoma ciničnih, tudi humornih nastopov, ki so mu zagotavljali pozornosti. Šarec išče staro formo, predvsem tisto iz predsedniške kampanje 2017, ko mu je z udarnimi stavki uspelo prodreti med ostalimi kandidati.

LMŠ bi morala potisniti v ospredje nekatere svoje poslance, predvsem Tino Heferle, Braneta Goluboviča, Jerco Korče, Nika Prebila in Roberta Pavšiča, ki so skozi mandat pridobivali na relevantnosti.

Se kdo ukvarja z Jelinčičem?

Probleme ima tudi Nova Slovenija, ki se ji v podporo do neke mere očitno zažira Aleksandra Pivec, obenem pa se ji ponavlja stara zgodba sence SDS. Zato ta njena limitiranost na 5 plus in ne na 10 minus odstotkov.

Da je v ponedeljkovo oddajo na najvplivnejšo komercialno televizijo prišel minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec — ki je prej velik del kariere delal kot piarovec —, ni presenečenje. Percepcija Mateja Tonina in njegove nesposobnosti ali odpovedi ambiciji, da bi bil drugačen od Janeza Janše, je postala v zadnjem obdobju še izrazitejša. Še posebej v luči dejstva, da sta na soočenju na TVS na začetku kampanje več kritike in razlikovanja zmogla celo Marjan Podobnik (Povežimo Slovenijo) in Zmago Jelinčič (SNS).

Obrati slednjega in iskanje tržnih niš niso nič novega. Ima pa tokrat to “srečo”, da je bil tako rekoč že odpisan in da se z Jelinčičem in z njegovimi operacijami v zadnjem mandatu, z opozarjanjem na njegov radikalizem in populizem nihče od političnih tekmecev in medijev posebej resno ne ukvarja.

Predstavniki gibanja Povežimo Slovenijo (PoS) — Zdravko Počivalšek, Alojz Kovšca in Marjan Podobnik so doslej nastopili v bolj izpostavljenih soočenjih — ne blestijo, a obenem ne vlečejo nase niti preveč pozornosti. Temeljni konflikt zato ostaja na liniji SDS-KUL-Golob, medtem ko PoS poskuša zakriti svoje prstne odtise v napakah in stranpoteh zadnjega mandata. Njihova kampanja je najbolj od vseh usmerjena v terensko aktivacijo (malega) podjetništva in v stavo na lokalne politične vplivneže. Ti pa seveda imajo v svojih okoljih kar nekaj političnega kapitala ter socialnih mrež.

Kako dolg je teden v politiki?

Do volitev je dva tedna. Prastaro geslo, da je v politiki že en teden lahko dolga doba, drži. Drži pa tudi, da se veliko volivcev odloči tik pred zdajci. Spomnimo, kaj je dejal raziskovalec javnega mnenja Andraž Zorko:

“Tudi leta 2014 so telefonske ankete kazale, da Levici ne bo uspelo preseči parlamentarnega praga, a je Luka Mesec s svojim nastopom na zadnjem soočenju na Pop TV tik pred volitvami poskrbel za zasuk. Televizija neglede na vplive družbenih omrežjih tako ostaja pomemben medij pri odločanju volivcev.”

Toda trenutno postavljeni okvirji soočenj, političnih konfliktov in tekme, s tem pa glavnega toka kampanje dodatno zožujejo možnosti bolj dramatičnih premikov v razmerjih moči, kakršna so se izkristalizirala po javnomnenjskih merjenjih. Pri čemer je tudi pri slednjih treba z vso resnostjo jemati njihove realne omejitve pri zajemanju nekaterih struktur volilne baze. Nenazadnje so to pokazale tudi nedavne madžarske volitve.
​{embed_info_box}198159{/embed_info_box}