Pred tremi leti sem napisal, naj Janković pusti otroke kao ustvarjati in delati whatever v tako imenovani avtonomni coni — pa če so še taki ilegalci —, če mesto nima idej in denarja za kaj boljšega od kulture. Ker točno to še vedno nameravajo.
Problem poskvotanega Roga je na površini problem socialnega, pravzaprav državljanskega trenja med avtoriteto in alternativo, predvsem pa problem neusklajenosti mestne in državne kulturne politike.
MOL hoče evakuirati Rog prav v času, ko že potekajo obnovitvena dela v Cukrarni. Ponavljam: zakaj bi moral biti še v Rogu kulturni center? Kot da v Ljubljani še ni dovolj kulturne infrastrukture? Zakaj hočejo še? S čim bodo pa vse te prostore napolnili?
Obstaja izrazita in vedno večja diskrepanca med državno, vladno kulturno politiko in mestno, ljubljansko kulturno politiko. Ministrstvo za kulturo zanemarljivo malo investira v kulturno infrastrukturo — vsaj v Ljubljani, pa ne samo v Ljubljani —, medtem ko MOL oz. njen Oddelek za kulturo investira tako rekoč preveč.
Museumsinsel vs. Kulturklammer
Na prvi pogled se zdi, da bi mestni oklepaj od Tabora (Metelkova, SEM, Narodni muzej, MSUM) mimo Roga do nove Cukrarne postal nekakšen ljubljanski Museumsinsel. No, en tak Kulturklammer.
Za osvežitev spomina: če ne upoštevamo eksponatov — ali celo njihove vrednosti —, je na nekaj sto metrih severnega rta otočka na Spree sredi Berlina več razstavnih prostorov kot v celi Ljubljani s centrom vred: Altes in Neues Museum, Alte Nationalgalerie, Bode-Museum in Pergamonmuseum.
Hiperkulturizacija Ljubljane se zdi zanimiv socialni eksperiment, ki pa bi lahko imel tvegane posledice.
Za začetek obstaja izrazita in vedno večja diskrepanca med državno, vladno kulturno politiko in mestno, ljubljansko kulturno politiko. Ministrstvo za kulturo zanemarljivo malo investira v kulturno infrastrukturo — vsaj v Ljubljani, pa ne samo v Ljubljani —, medtem ko MOL oz. njen Oddelek za kulturo investira tako rekoč preveč. Preveč? Le kdo pri zdravi pameti bi imel kaj proti temu?
Kultura in turizem
Preveč v tem smislu, da bo za kulturo zmanjkalo denarja — vsaj tistega, ki prihaja iz državnega proračuna —, če že ne publike.
Ali kultura funkcionira tako kot turizem? Hotelov, hostlov, penzionov, tujskih sob in airbnb-jev je vedno več, ker je vedno več turistov, turistov pa je vedno več zato, ker je vedno več hotelov, hostlov, penzionov, tujskih sob in airbnbjev.
Toda slovenska galerijsko-muzejska kultura, kakršna je v Ljubljani najbolj priljubljena ali vsaj velja za najbolj eminentno, ne deluje po principu ponudbe in povpraševanja.
Korelacija med obiskovalci razstav in zbirk in prireditev ter kvadratnimi metri kulturnih objektov in številom eksponatov ni tako pomemben faktor kot razmerje med številom turistov in posteljami, da ne omenjam števila nočitev in zasedenosti.
Glavno mesto in država sta se na področju financiranja kulture — tako infrastrukture kot vsebin — znašla v evforični zmešnjavi, ki je posledica pomanjkanja vizije in prioritet. Ali Ljubljana res rabi nov kulturni center, kakršen bi naj bila Cukrarna? Seveda. Zakaj pa ne? Toda ali potem rabi še enega samo streljaj stran?
Ljubljanski push
Možno je domnevati, da bi Ljubljana lahko dala push nacionalni kulturi v celoti ali vsaj za lastne potrebe. To sicer ni zelo verjetno, ker Ministrstvo za kulturo bodisi ne bo moglo ali ne bo hotelo slediti inciativnosti glavnega mesta. Ker najbrž nima dovolj denarja ali ga vsaj ne bi prerazporedilo, da bi z njim polnilo ali pomagalo polniti kulturne objekte.
Zna se tudi zgoditi, da bo z več in več kulture ponudba postajala vedno bolj lokalna in da bo povprečna kvaliteta sčasoma tudi padla. To se tudi že dogaja. Toda kdo bo to izmeril?
Glavno mesto in država sta se na področju financiranja kulture — tako infrastrukture kot vsebin — znašla v evforični zmešnjavi, ki je posledica pomanjkanja vizije in predvsem prioritet. Ali Ljubljana res rabi nov kulturni center, kakršen bi naj bila Cukrarna? Seveda. Zakaj pa ne? Toda ali potem rabi še enega samo streljaj stran? Mogoče — čeprav se bo moral glede na (takrat) obstoječo ponudbo prekleto dobro profilirati.
Profesionalno in amatersko
Nekatere stvari bi morale imeti prednost pred drugimi. Ne bom zelo zgrešil, če rečem na pamet, da Ljubljana ta trenutek najbolj rabi novo gledališče. Namreč Dramo, SNG Dramo.
Ah, kaj sploh govorim! To vendar spada pod vedno zapufano Ministrstvo za multitasking kulturo. Jankoviću je prav malo mar za Dramo.
V Ljubljani so se grdo rečeno zaredili galeristi in muzealci, ker so našli naročnika in mecena, ki to pač obvlada in ker se ambicije enih in drugih slučajno prekrivajo ali vsaj ujemajo.
MOL obnavlja objekte, za katere ve, da jih za nič na svetu ne bo mogel prodati nobenemu komercialnemu investirorju izven območja kulture, zato jih pač raje velikodušno daje v uporabo kulturnikom — te pa jih potem financira ali mora financirati Ministrstvo. Vložek MOL je v bistvu majhen.
Še več! Mestni kulturni stampedo bo s stališča sociale oz. na trgu delovne sile še zaostril problem prekarnosti ali vsaj životarjenja v kulturi, dolgoročno pa bo brisal meje med profesionalno in amatersko kulturo. Kultura v prenovljenih Cukrarnah in Rogih in že zdaj recimo v Švicarijah bo sčasoma postala enovita in ustvarjalno, idejno, socialno enoplastna — seveda pa prenovi primerno urbana in alternativna.